Na tekmi prve lige na častni tribuni niti enega iz vodstva kluba, na igrišču pa ogledalo njihovega dela. Taka slika sili k razmisleku, trener ga je že storil in pokazal, da je športna osebnost. Le kaj mu je bilo treba "dol pojesti" kadrovske umetnije in klofute v slačilnici? Jasno, dela za plačo. Kje so torej meje med tem, da od športa živiš in zanj živiš? Tega preprosto v Kranju ni - nikjer. Ne v košarki, hokeju,nogometu, ne v kolesarstvu, atletiki, plavanju (našteti samo nekateri športi, pravilo velja za skoraj vse). Ljudje, ki nekaj hočejo, ki dajejo celega sebe športu, so žrtve sistemsko vgrajenih danosti: je še kje prvoligaško mesto na tem svetu kjer župan prizna, da še ni bil na nogometni tekmi?! Pride pa na veselico ob koncu prvenstva in ga ni sram?? Da o odsotnosti gospodarstvenikov ne pišemo. Zanje je šport v Kranju nebodigatreba in toliko mu dajo. In vsi ostali? Pa saj ni nikogar več, ki bi bil pripravljen v to godljo stopiti, še prstov nihče noče dati zraven.

Triglav je v nogometu že izpadelin v Dobu 2012. Ostal je v ligi, a opomina ni razumel. Nesposobnost dojemanja prve lige in slovenskega nogometa je dobila temelj letos, ko je igralec zato, ker je udaril soigralca brez povoda, kaznovan z opominom in proglašen za zvezdnika od istih ljudi, ki bi morali znanje z žogo ločiti od človeških lastnosti. Pa ga niso. In zato so po isti logiki Triglavu zveste fante znali na bolj ali manj prefinjen način spoditi, odsloviti - način sploh ni pomemben. Niso dojeli, da lahko postanejo tudi oni karizmatični samo in zgolj z nogometom, ne s politiko ali skrivanjem pred konflikti, ki so v športu nujni.

Kriza vodenja kluba kjer bivšega predsednika nočejo včlaniti, ker se bojijo lastne sence, je logična posledica krize vodenja v mestu. O politični oblasti smo že dojeli (skoraj) vse, gospodarstvo so prevzeli tujci ali je v propadanju. Šport? Politična oblast na pomoč kliče funkcionarje v Športno zvezo kjer se pojavilo isti ljudje, ki so funkcionarili desetletja!? Zato sprejet ali zavrnjen odstop enega trenerja ne bo spremenil prav ničesar. To je namreč logična posledica strahopetnosti. Biti nezmožen dojeti, kaj hočeš in kako, je huda slabost. Zato je igrišče samo prispodoba tega, kar danes športni in nogometni Kranj je. Če smo tiho 50 let za smrdljive slačilnice in kopalnice, nam ni pomoči. Trma ni tiho. In ne bo.