Kje si bil med vojno, ati?

Zbornik odmeva in buri duhove: kje si bil med vojno, ati? V gostilni ali na fornti? S knjigo o tem, kaj smo in česa nismo počeli na Gorenjskem med vojno, se odpira tematika, ki je bila do zdaj nekako sramežljivo skrita, malce pod preprogo. S heroji vred. Kako (ni) smo branili mejne prehode, kdo je kje streljal, kdo je koga ustrelil - vse to črno na belem zdaj piše.

Prav je, da smo se o tem sposobni pgoovarjati, celo prepirati. Le kdo od moških nima spominov na vojaščino in z njimi ne utruja družbe, družine ob dogodkih, ko to pride na vrsto? Ampak: prava vojna, za pravo državo je nekaj drugega. Človeka je groza ob tem, kako nam zdaj domobrance ponujajo v novi verziji (pa ne trdim, katera je edina prava...). Skozi dnevno politiko nam ponujajo še na vse bolj tenek kos kruha namazano zgodovino. Spomnim se rekla, ki je za vsako vojno dobrodošla fraza, ko se gremo naše in njihove: "Ko si dal uniformo nase, si moral vedeti, da boš streljal ali boš ustreljen!" Resnica, čista resnica.

Tisti, ki smo med osamosvojitveno vojno videli zakulisje, ki smo te dogodke vsaj malo doživeli tudi stresno, ki smo se morda za trenutek bali, zbornik razumemo kot očiščenje. Zlasti tistih, ki so bili tudi po naši vojni na Gorenjskem heroji. In reklo o vojni pravi tudi tole: "Medalje in krogle vedno napačne doletijo!" Obračun med policisti in teritorialci 22 let kasneje? Zakaj pa ne - smo v demokraciji in naša, gorenjska, tudi kranjska zgodovina ni nedotakljiva. Če domobrance vlečejo na dan, bomo pa še malo osamosvojitvene dni prečesali s peresom...

Tožbe so, seveda, napovedane. Ne bodo sodili resnici, ampak tistim, ki jo pišejo.