212 jih živi v domu, mnogi še v domovih izven občine. Vse več je prejemnikov pomoči, vse več je tistih, ki na stara leta morajo priti na kosilo v center za brezdomce. Vse več je tistih, ki so dementni, pomoči potrebni. Kranj je staro mesto z vse več starimi ljudmi. Ukrepi? No, ja: mestna oblast je primerno stara, ker so v vrhu upokojenci (dva podžupana, kopica svetnikov). Medgeneracijski center v Blažunovi gostilni je naložba, ki jo bo ta oblast s pomočjo volje in darila dobrotnika Drakslerja uvrstila pod skrb za upokojence, a treba je biti pravičen: občina pomaga domu (100 000 pri zadnji naložbi), pri pomoči na domu in drugih oblikah.
Kranj je (kot vsi naši kraji) poln prizorov, ki so zanimivi: stari ljudje komaj skrbijo zase, a živijo sami v (pre)velikih stanovanjih, hišah. Ne zmorejo vseh stroškov, mnogokrat jim bližnji ne morejo ali nočejo pomagati. Vsa ta dejstva so namreč posledica prepoznega zavedanja, kaj nam prinaša vse večje število upokojencev, starejših. Da ne govorimo o tistih, ki jih šoki na jesen življenja šele čakajo. Delali so na črno oziroma prejemali (takrat več) na roke, delodajalci niso plačevali prispevkov, vsem je to v tranzicijskem času ustrezalo - kaj pa zdaj? Do pokojnin ti ljudje praktično sploh ne bodo mogli!
Kranj je staro mesto in mesto starih. To je tudi značilnost Slovenije nasploh. Spopad s temi resnicami je še vedno bitka posameznika. Za enega uspešna, za mnoge tragična. Kdor obišče samo enkrat oddelek za dementne v katerem koli domu upokojencev, se bo zavedel in ovedel: treba bo storiti več za ljudi, ki na jesen življenja namesto darov starosti morajo biti bitko za preživetje. Tudi tu, v Kranju, med nami.