Center Korak združuje ljudi, ki so v življenju soočeni z nesrečo. Poškodbe glave so lahko huda preizkušnja za vse: obolele, svojce, prijatelje, zdravnike, družbo. In zato je Korak tako dragocen, ker so v njem in ob njem dobri ljudje. Ne zgolj z besedami, z dejanji to potrjujejo.
Kranj to pogreša. Zelo. Dobrote pa v nas ne manjka, le zbuditi jo je treba. Kajti stiske rojevajo tudi plemenitost in dobra dejanja. Korak ima zdaj vrt kot simbol energije, izgorevanja za sočloveka. To pa pomeni, da smo si pripravljeni pomagati, da razumemo drug drugega, da hočemo nekaj nekomu dati.
Naj ne zveni prepoceni, a ob to moram zapisati vtis o "mesni aferi": v njej so žrli in to potem politično požegnali naši svetniki. Naša oblast. Kajti ključen dogodek ni bila zapravljivost, ključen je bil končni veliki finale: svetnik Boštjančič znori na pripombe nadzornega odbora in zahtevane spremembe pravilnika, ostali (90%!!!!) dvignejo roke in dajo glave v pesek. Vsi: od poslanca do zadnjega opozicijskega svetnika so ostali tiho, ko se je njihova svinjarija in požrtija požegnala kar sama od sebe. Nič ni bilo narobe. In obmolknil je tudi nadzorni odbor. Podelali so se v hlače, svetniki ala Boštjančič (pravnik je vse v paragrafski celofan zavil) pa še naprej modrujejo in oblikujejo naša življenja.
Korak je zato odgovor tudi takim. Še so med nami ljudje, ki zmorejo sočloveku pomagati. Ki razumejo, da smo minljivi, a da je naš čas na zemlji za vsakogar tudi priložnost. Da zvečer leže spat in reče: nekaj dobrega sem naredil, nekomu sem pomagal.
Elite naj bi pri tem prednjačile, dajale zgled. V Kranju žal ni tako. A te elite izbiramo sami.