Recimo, da vodiš neko združbo, neko skupino ljudi. Recimo, da odločaš, da daješ zgled, da se smeješ, sediš na častni tribuni. Recimo, da si za mnoge cilj ritolizništva, za druge osovraženec prve vrste. Vodenje ljudi prinaša vedno različne reakcije: zavist, privoščljivost in tako dalje...
Recimo, da ti potem nekdo javno prisloni eno krepko klofuto. Ne morda dobesedno. Zaušnica prileti kot odgovor na tvoje pritlehno ravnanje. Ker človeka skušač pač onemogočiti. Mogoče zato, ker ti je prej omogočil, da si sedel v predsedniški naslanjač. Najprej ga odrežeš na skrivaj: uvedeš cenzuro in onemogočiš javno kritiko, sploh javne odzive. In si zadovoljen: zdaj sem ga pa! Potem se včlani med tvoje. V tvoj klub. Tam kjer si car carjev. Kjer si zdaj alfa in omega. Hojla - ne bo šlo: da bi ta tečnež meni gledal pod prste. Se že najde način, da ga izločimo, onemogočimo, saj znamo.
Potem te pred vsemi temi, katerim prodajaš svoj nasmešek in svojo funkcijo in svoj vpliv - isti človek nauči kozjih molitvic. Te pelje v šolo, kot se temu reče. Ni problema: se zgodi, vsi delamo napake, ljudje smo zmotljivi, je že mimo, to je španska vas in lanski sneg. Se nekaj napenja in nekaj tožari, a ga vsi poznamo, kakšen je ... to so izgovori za vsako tako priložnost. Dobro: marsikateri prav pride.
Ampak nekaj ostane. Ljudje okoli tebe. V politiki (kjer si na oblasti), v firmi (kjer si na plači), v klubu (kjer jim zvoniš poldne kakor hočeš). Zdaj vedo, da so te zasačili in skrtačili po predpisih. Zdaj vsi za tabo pomenljivo vrtijo z glavo,se hahljajo, privoščijo. Pa kaj - taki smo ljudje. Problem je le v eni stvari, v enem samem spoznanju: dobili so me pri lumpariji. Pri nečem nečastnem nekega vodje. Pri nečem kar ugledni ljudje nikdar ne storijo. Pri nekem poskusu poniževanja drugih. In zdaj si razkrinkan. Zdaj je tvoj poskus umazane igre le še predmet posmeha.
Kako se takrat počutiš? =beno.