Zanimivi sta dve stvari: kako je ob gradnji skakalnice nastal dolg 300 000 evrov do podjetja Tehnik, ki je gradilo pod Šmarjetno goro in dejstvo, da je do letos bilo vse tiho o dolgu. Niti so ga poudarjali upniki, niti dolžniki. Vmes je šlamparija smučarske zveze odnesla še razsvetljavo na objektu, ki je kranjski /vsaj tako je bil zgrajen/ in državni/smučarska zveza ga je posvojila/. Vmes pa je skakalni klub, ki je - ne glede na vse igre v ozadju - dolžan tristo jurjev. Vsota, ki predstavlja proračun spoštljivega večjega kluba v Sloveniji in vsaj tri proračune kranjskih klubov (toliko nimajo skupaj več niti košarkarji in nogometaši in vaterpolo, na primer).
V zgodbi o dolgu je zanimivo zakulisje. Tam najdemo Jožeta Javornika ki je sicer za grehe pri šefovanju skakalcem že moral na sodišče. A ga to iz kluba ni odneslo. Kot ga ni dolg, ki naj bi bil sicer breme zveze, države in kluba. A je knjižen na klub in financar to dobro ve. Projekt skakalnice je vodil Janez Frelih, so zapisali v njegovi predstavitvi. Lepo. Rezultat pa je manj lep: skakalnica brez razsvetljave in dolg, da te kap.
Zgodovina se ponavlja, kot farsa in kot tragedija. Kranjska skakalnica je primer ekološke rane v lepem okolju, nesmiselne gradnje (glede na planiški razmah) in seveda sporov in dolgov in bankrotov. Posilstvo v športnem smislu se je zgodilo kot je izginilo drsališče v Majdičevem logu in še bi lahko naštevali. Nič nas ne izuči, projekti pa seveda nosijo podpise ljudi, ki so v športu in nasploh od vekomaj. Zasluge (po njihovem) prekašajo vse grehe, ki prej ali slej pridejo na dan.
Gradbinec ima v roki skakalce. Slab občutek za paradni šport. In značilen za kranjske razmere, kajne?