Predastavo o izbrisanih so kranjski gledališčniki na začetku njene poti namenili politiki. In so povabili njene predstavnike v teater. Vse: od predsednika države do župana občine + poslance+ ministre. Udeležba je bila glede na vabila pričakovano množična. Preko 100 (povabljenih) iz politične elite! Prišlo naj bi jih, ne ne - prišla naj bi (kako dobro je imeti dvojino) dva (2). Morda še kakšen, ne vemo. Kajti predstavo so odpovedali. Zaradi tega, ker jo je politika prezrla.
Nič čudnega, probleme z izbrisanimi bi tudi sicer prezrli. Kot smo izbirisane. Pa smo dobili od Evrope po prstih in po denarnici. Pa ne, da bi zdaj sodili počez o krivicah: mnogo je med vsem tem zrnjem tudi plevela. Mnogi so problematiko izkoristili takrat in zdaj. A odziv kranjskega gledališča (in tudi Trme takrat) je bil odgovor, ki ga mora dati umetnost. Kultura presega tudi take probleme in dosega njihovo sporočilo vsem nam.
Predstava ne bo hit po obisku. Predstava ni taka, da bi se smejali. Zato je v Kranju (bila) prezrta. Ni ne prva, ne zadnja taka stvar. Politika v Kranju je od kulture daleč. Pa ne, da bi jo vrgla iz proračuna. Ne, jemlje jo kot nujno zlo, ne kot vsebino Prešernovega mesta. Zato je (žal z gledališčem vred) spanje glavna značilnost. Vse gre malo počasi. Po ustaljenih tokovih. Brez svežine, novih idej. Kjer so novi Nejči Slaparji, kje avantgarda, ki je nekoč tudi v Kranju bila nemirni duh?
Ni greh živeti v provinci. Ne, prav lepo je. Greh pa je misliti provincialno. Še večji greh je tako ravnati.