Najboljši slovenski film je zame Trenutki odločitve. Film, ki o spravi spregovori takrat, ko smo predvsem slavili partizane. Film, ki z osebno zgodbo vse zna povedati in hoče povedati. Film, ki sovraštvo prežene brez pretiranih poveličevanj. Mojster František Čap.
Zakaj pišem o nečem kar mnogih ne zanima in se jih ne dotakne? Zato, so trenutki odločitve za vsakega človeka lahko izbira srajce za tisti dan ali pa življenjsko usodni koraki. Ali pa kaj vmes. Trma je dosegla dvajset milijonov obiskov, klikov in čas je za odločitve, ki so samo moje. Nihče nikakor nima vpliva nanje, o tem ni dvoma. Dolžan pa se jim vsem okoli sebe, zlasti najbližjim. Ker je Trma zdavnaj presegla neko zabavno pisanje, nerganje, cepetanje. Tudi za to ugotovitvijo stojim.
Če bi moral nehati pisati, ker me nekdo onemogoča, mi nagaja in škodi s politično ali katerkoli drugo močjo, potem ne bi smel nikdar začeti. Zato odmislim zunanje okoliščine in ljudi, hočem svojo in samo mojo odločitev. Koliko bodo dolgi trenutki odločitve, ne vem. Vem, da pisati ne bom nehal, ker bi potem enostavno počil kot balon: beseda mora iz mene, a morda je res čas, da začnem pisati zase?
Ko človek izgubi prijatelja, ni lahko. Posebej, če naveza traja dolga leta in če dejansko sploh ne veš, zakaj ga ni ali ne bo več. Če nimaš vpliva na to, da bi prijateljstvo obdržal. Tako je z ljudmi, kaj hočemo. In s Trmo tudi: ne glede na brezno med nama, bo Trma ostala. Ne glede na sodbe ali ocene ali všečke ali klike ali...bo Trma ostala. Dokler bom (z)mogel. Kako bo sprejeta od zdaj naprej pa ne vem. Ker je simbolno prišla na svet na Božič in tudi nisem vedel, kaj ji k zibki prinaša čas. Priznam: niti pomislil nisem, da bom čez desetletja pisal tole ob spoznanju, da je Trma pač moje življenjsko delo. Pretirano? Ne, tako čutim. Pa čeprav morda sploh ni res.
Leta 2019 sem v glosi napisal, da zapuščam Dnevnik. A je dejansko Dnevnik že zdavnaj prej zapustil mene. Trma me nikoli ne bo zapustila. Jaz pa...
