Ne.
Tak je bil moj odgovor na vprašanja, kdaj bom zopet v Triglavu. No, saj sem: moral sem si z državno pomočjo pridobiti člansko izkaznico. V tem boju sem bil popolnoma sam, zmaga nad predsednikom, ki si je vzel klub za svojo igračko, je res sladka.
Tak odgovor je bil potreben zato, ker v krizi ljudje pomislijo, da se da zavrteti čas nazaj in pričarati drugačne čase. Ne, ne da se. Treba bo na novo, drugače, bolje - ne vem. Dejstvo je, da dežurni krivec za vse tudi vsem prav pride. Če sem bil prej nogometni pljuvalnik, prav. Sem sam pristal na to vlogo. In zato seveda bil prisiljen opazovati, kako bo s krivci (in zaslužnimi, jasno) kasneje. In sem videl lokalnega politika, kako se objema z županom in podžupanjo, ki sta njegovemu klubu vzela prihodnost, razvoj!? Se sprenevedajo? Jih druži korist? Ali so tako predrzni ali - oprostite - butasti? Pa saj niti ni pomembno: zame je bil to samo velik dokaz, da je Triglav na poti razkroja. In potrditev, da pri tem nočem imeti nič. Razen navijaškega adrenalina, ki me stane osem evrov vsake dva tedna.
Da.
To je odgovor na vprašanje, ali bo kranjski nogomet kot kranjski šport še propadal! Seveda bo. Brez dvoma. Razvojno je na najnižji stopnji, brez objekta, reflektorjev. Miselno je degradiran z ljudmi, ki so v nogomet prišli nesporno z voljo, a tudi s svojim karakterjem. Če nek predsednik kluba cenzurira spletno stran, se otepa spornih članov, skriva finančno stanje, potem je logika samo ena: še kako sodi v to kranjsko meglo. In potem ni čudno, da ne zna najti niti enega pravega sponzorja in se objema s politično oblastjo.
Tole zapisano je zapik nekega časa v katerem je bil nogomet čudež v kranjskem športu. Reven, a trmast. Brez pogojev, a uspešen. Sedanja slika ni samo slika nekega kluba, je dejanski odraz kranjskega športa. In politike. In gospodarstva. Meni je tega žal. Toda, oprostite: nisem (več) krivec....
Miran Šubic, navijač