Grehi delovanja našega župana so lahko presneto dragi. Tožbe zaradi njegovih spornih dejanj (dimnikarji, stamovanjska zadruga ipd.) sežejo tja do slovite dražbe, ko je hotel malo po svoje pomagati prijateljem do lokalov na Koroški cesti. A to je že zgodovina.
Bolj zanimivo je, da sedanji župan ne vidi nič nenavadnega v tem, da občino toži bivši župan - sedanji pa istemu človeku pomaga z odmikom poti z njegovega (Grosovega) na mestno ("Bogartajevo") zemljišče. Torej: Gros občino toži za pol milijona, občina mu pomaga z 200 000 evrov vredno naložbo v njegov mir. Da bo lahko mirno pisal tožbe...
Taka ravnanja vzpostavijo tezo o navadnem občanu. Ki si zbrusi pete ob prizadevanju, da bi se z občino kaj dogovoril. In mu radi rečejo, da to in to pač ne gere, ker v proračunu ni denarja za to. Toda za Grosovo novo pot nikdar v nobenem proračunu ni bilo namenjenih toliko sredstev, a je nastala. Vse to se ob tožbah in pravdah lahko dogaja, ker nobenega župana nič ne stanejo sodni porazi, še manj kazni in še manj drage "usluge" bivšemu županu in podobnim.
A spisek tožb je dolg in zanimiv. Spori se velečejo leta in leta. Mohor Bogataj je enega končal tako, da je s sodno poravnavo dobesedno izginilo 600 000 evrov iz mestne blagajne. Končali so na posebnem računu njegovega zaupnika in odvetnika Krisjana Gnilšaka. Ki je zdaj "prodal" pisarno. A ne tudi posebnega računa. Niti denarja, ki je bil na njem.
Pa se vprašajmo: kje je končal ta denar? Naš denar?