Vesna Fabjan junakinja. Robert Kranjec tragičar. Tako je v športu in življenju. Smeh in solze. Pa ne pozabimo slovenskih hokejisto, nekaj jih ima kranjsko hokejsko šolo za sabo. Smo torej lahko ponosni na nsš delž olimpijskrgs čudeža? Nekako takrat, ko je mestna oblast pričakala mladega kolesarja, je njegov klub izgubil glavnega pokrovitelja. Nekako takrat, ko je podžupanja obljubljala novo tribuno, je v žrpu stiskala figo - je že vedela, da ta oblast s športom ne bo imels nič.
Pomislite: na zabsvno srečanje po izborjenem obstanku v nogometni prvi ligi, pride na Kokrico župan, ki mu na misel ne pride, da bi svoje športnike bodril na kaki tekmi! Česa takega ne pomnijo nikjer, v Mariboru pa bi ga raja, ki navija vijolično nesla iz mestne hiše, če ne bi dojel, kam tudi sodi župan! Pa to je psč nekako podobno kot je z dejstvom, da je naša kranjska skakalnica bila draga kot žafran, zdaj ps tudi luči za pravo vadbo nima...
Politiki se lepijo ns športne uspehe. Tudi po ruski žetvi medalj bo tako. Svoj lonček bodo bržkone dodali v Kranju. In se slikali z asi in jih trepljali po hrbtih. Človeka ob tem popade, da bi jim preprosto prepovedal, da si lastijo še tisto, kar "navadno rajo" dvigne do neba od ponosa.
Toda, oni bodo tam. Ker želijo uspehe drugih prikazati kot svoje. Ker svojih nimajo?