Težko je sprejeti, da si provinca. V slabem, seveda. Kajti včasih je dobro biti malo dlje. Kranj je z leti dobil zatohlost,ki je zadušila tiste, ki so hoteli drugače. Skoraj vsi so odšli, se umaknili, utihnili. Zato je logično, da nas v nogometu zdaj prekašs Novo Mesto. Kjer domači velikan daje ljudem tudi kaj nazaj kot se reče.
Naši velikani so razprodani ali propadli. Ni več kje vzeti. Tisti, ki se redijo z našim denarjem iz občinske blagajne, dajejo drugam. Zagotovo ne športu, kulturi. Zato je 200 ljudi na odločilni tekmi za prvo ligo v nogometu dejstvo. In zato je propad toliko bolj boleč. Ostaja predsednik, lokalni politik z napako. In to je prava podoba province. In z njo vseh nas.
Trma za primerjavo uporablja šport. Nekoč smo bili po njem znani v 25 milijonski državi. Danes smo znani po tem, da ne zmoremo nič. Duhovna in materialna provinca smo. Zato je biti v prvi ligi odstopanje od te bede, izpad pa samo prilagoditev posledicam cunamija, ki se mu reče: provincialni plaz vrednot, provincianih ljudi z miselnostjo, ki Kranj pelje v zadnjo ligo. Ali pa tam že smo.
Prva liga ostane drugim. Kranju pa "mohangler" in zatohlost. Fuj.