Janez Bohorič je bil podpredsednik socialistične vlade Republike Slovenije v Jugoslaviji, Jakob Piskernik minister. Oba nista bila do kolen najbolj poštenemu politiku tistih časov - Vinku Hafnerju. Prva dva še želita vladati, sta člana mestnega sveta: pred nosom jima je propadel projekt "trojčka" kjer Kordež sedi v zaporu, onadva pa sta soodgovorna za stomilijonske luknje. Po osamosvojitvi ni bilo para Jelku Kacinu: zavihtel se je do položaja ministra, vodil takrat še moćno LDS, odšel v Bruselj po domači polomiji. Politik št.1 z vzponi in padci, Kranjčan. Na njegovo razstavo ni prišel niti en sam omembe vreden predstavnik sedanje oblasti, še manj njegove LDS. Jelko Kacin je tujec v mestu, ki ga sicer ni nikoli jemal drugače kot "orodje za dosego ciljev"! Kako politično pameten je bil, dokazuje njegovo vodenje vaterpolo kluba, ki je bil "statusni simbol politike v športu"! Danes se bori za preživetje, a je Kranju zanj vseeno. Razstava v Svetosavski galeriji na Hujah je dejansko sklepno dejanje Jelka Kacina, ki največ pove o njegovi neizmerni ljubezni do - lika in dela Jelka Kacina.
Alenka Bratušek bo katarzo doživela danes. Očiščenje najbolj znane Kranjčanke bodo prispevali drugi, v različnih vlogah. Nesporno drži tisto, kar je očitno: rojena je za politiko! Naredila se je med prestopanjem iz stranke v stranko, da bi od znotraj "pojedla" Jankovićevo stranko in postala prva dama države kjer razklanost srečuje dvoličnost, uspevajo pa politiki brez želodcev. Treba ji je čestitati, Kranju je prinesla navidezni politični ugled (Ljubljana pa je še naprej prestolnica vsega). Toda tudi ona je na svoje mesto hitro pozabila, kar je logično: kdo bi se bratil z "mohanglerji" vseh vrst in sort? Kdo bi se slikal ob tej bedi in primitivizmu?
Janez in Jakob bi še vladala, Jelko bi si postavljal razstave, Alenka pa bo preživela in zmagala. Kako in kdaj in kje? Tako, kot zmagujejo politiki: da ljudje debelo gledajo...