Pregovorno se torej lahko zgodi, da nekdo nadomesti pamet pač s srečo. Pa saj je tudi v življenju tako. V politiki /ugotavlja raja/ se pomanjkanje pameti s srečo nagrajuje že dolgo. Pri politikih. Ker v politiko zaidejo velikokrat taki, ki so pač poskusili s srečo potem, ko s pametjo ni šlo. Neuspešni sicer so našli uspeh v politiki. Gorenjskemu kandidatu za poslanca so na dražbi nekajkrat prodajali hišo kot posledico podjetniških podvigov, na primer. Preko politike je ujel službo, zdaj mora pa še kandidirati.
Tisti, ki volimo, pregovor iz naslova doživljamo drugače: vso pamet potrebujemo še posebej letos, da najdemo med kandidati v našem okolju tiste, ki si zaslužijo glas. Enih ne poznamo, druge preveč dobro poznamo. In zopet si rečemo: če pa ta kandidira, potem lahko vsak. Ja, je treba zbrati pogum in se dati v javnost in zobe sosedom, znancem. Kajti o vseh se (skoraj) vse ve in razve.
Kranjski nabor znanih in neznanih bodočih poslancev je razočaranje. Seveda: take imamo, kot si jih zaslužimo. Komu verjeti kar tako? Komu zaupati kar tako? Komu slediti zaradi obljub? Komu dati glas, da bo učinek za nas in zame?
Še teden dni za razmislek. In obenem streznitev. Izrojeni predstavniki ljudstva so nas neštetokrat prepričali, da smo jim v mislih kak teden ali mesec pred volitvami. In da takrat vsi želijo biti všečni in nam dopovedujejo, da brez nas ne morejo. Kar je sicer res. Torej, kako med kranjskim naborom kandidatov in kandidatk ravnati: s pametjo ali srečo?
Žalostno je, da ob tem dvomu na koncu prepogosto ugotavljamo, da tokrat krompir ni bil debel. Da je bila letina slaba. Da smo še enkrat več verjeli napačnim. Kranjska politična scena pa česa novega in obenem spodbudnega ne ponuja. Pač pa prežvečena gesla in ljudi, ki imajo pogum za kandidaturo. Mi ostali ga nimamo, to je res. A glasovnice izpolnjujemo vendarle mi in tu je vsa modrost.