Lekcija. Šolska. Jasna. Izhaja iz enega samega pravila, ki je staro kot demokracija: volivci imajo vedno prav. Odločitev je zdaj na dlani in v Ljubljani bodo tudi Kranjčani, Gorenjci. Mi pa čakamo, da pride M. Oziroma nekdo nov. Drugačen. Slovenija ga je dočakala, Kranj je na vrsti.
Ljudje so namreč rekli ne tistim, ki so za talce vzeli državo. Ki ne razumejo, da imamo (lahko je slaba, lahko se zmoti) četrto vejo oblasti, zato rišejo grafite na kranjsko sodnijo. In s tem prisegajo, da je treba imeti - ulico. Kjer bo najmočnejši odločal. Kjer bo pravica v primeru slabih posledic zame - krivica. No, zdaj so zvedeli, kaj si o njih mislijo volivci in zdaj bo zopet čas za nagajanja, za svinjanje po državi, ki bijo radi vodili.
Ljudje so rekli ne tudi dolgoletni stranki, ki se je preobrazila, a se ni spremenila. V Kranju sedijo skupaj s tistimi iz prejšnjega odstavka in mirno pobirajo sadove oblasti. Koalicija? Ne, združba interesov. In političnih bitij brez sleherne vizije, brez sleherne prepoznavnosti. Lekcija je tudi zanje logična: ljudje so jih preprosto siti.
Mi svojega M. že imamo in zdaj je čas za novega. Ponovitev stanja z istimi obrazi na lokalni ravni je enako naravni katastrofi. Ne bo šlo zlahka, a čakamo nekoga,ki bo novi M namesto starega M. Kot se je zgodilo na volitvah včeraj. Ljudje preprosto ne verjamejo več. In zato glasujejo tudi za take, ki nimajo izkušenj, ki se ne prepirajo o enih in istih stvareh, ki so prepričani, da je treba to preseči.
Kranj se mora zgledovati po državi. Čas je za novega, drugačnega. Ali bo boljši, ne jamčimo. Težko pa, da bo slabši. M naj gre, "M" naj pride. Oktober bo kmalu.