Ko so želeli pozidati poplavni travnik, je bilo potrebnih nekaj korakov pred kakimi sedmimi leti. Najprej je verižnik z nepremičninami ob pomoči državnega uradnika kupil kmetijsko zemljišče, uradnik je postal lastnik ene od parcel. Nato so s pomočjo občinskega svetovalca za prostor župana Bogataja, znanega Franca Nadižarja, dosegli spremembo prostorskih aktov, da so razparcelirali travnik. Nato so vse ustanove z varuhi okolja na koncu ugotovili, da se na travniku lahko zida. Nastala sta le dva objekta od skupaj več kot desetih. V eni od štirih eno zdaj živijo ljudje. Ki so prvič doživeli, da je treba v škornjih do vhodnih vrat.
Zgodba tega travnika je polna korupcije, neupoštevanja dejanskega stanja in popolna ignoranca ljudi v kraju. Najstarejši kmetje so opozarjali pred pozidavo, a občinski uradniki so se požvižgali. In tako je nastala dejanska, v naravi vidna poučna zgodba: zaman je bila javna razprava, zidalo se je. In zdaj je rezultat viden. Kot je bil viden prej. A so bile vmes študije in prepričevanja. Pa še kaj, ne dvomimo.
Kako lahko občina Kranj spremeni poplavni travnik v zazidljive zemljišče za hiše, je vidno. Odgovorni za to početje so delovali kot dobro namazan stroj. Občinska uradnica o sestanku z jeznimi krajani ni nikdar napisala zapisnika. Ker se je izkazalo, da je udeležena pri poslu oziroma vsaj ni nevtralna kot bi morala biti. Danes se lahko vsakemu smilijo stanovalci. Objekti in parcele so se /pre/ prodajali in pravi so zaslužili.
Lekcija je preprosta: če oblastnikom dovolimo, da nam sredi dneva rečejo, da je noč, nastane to kar je. Vsaka oblast, ki ima moč, to lahko poskusi. V Zgornjem Bitnju jim je uspelo.