Saj bi se stepel s tabo, a imam "ta mašne" hlače oblečene pa se ne morem! - izgovor vaških fantinov pred možnim slabim izidom pretepa je pač časten umik z bojišča. Pa še nos ni krvav!
Na vrhuncu moči in pred nesojenim četrtim mandatom je kranjski politični veljak ocenil, da je treba zapreti usta novinarju in ustaviti objave o tem, kje stanuje in kje dejansko živi. Ni kar tako tak podatek: stalno bivališče je pogoj za kandidaturo, tudi v Kranju. In ni prijetno, če kdo v to podvomi in naniza še cel kup podatkov. Ustaviti objave o tem, je - oprostite - smešno početje. A poskusiti ni greh. Pravdanje sicer precej stane...
Toda naključje je, da ima župan tudi bogato plačano odvetnico, ki potegne pet jurjev na mesec! In glej: lepega dne popoldne se Mohor B. nariše v njeni pisarni kot "stranka" in se odloči, da bosta tožila časopis in novinarja. Kako je med vsemi odvetniki izbral ravno tisto, ki ji je - na primer - dopoldne kot župan naročil, kako naj zastopa občino, je uganka. Verjetno zato, da ne bi ljudje govorili, da za občino najame najboljšo odvetnico, sam pa nima dovolj pod palcem, da bi si jo privoščil zasebno...Niti ni pomembno, se je zgodilo. Kot se je povsem po naključju zgodilo, da so mu doma popravljali hišo na začasnem naslovu isti gradbinci, ki so potem, ko je postal župan, začeli besno delati za občino. Logika je tu obrnjena: najprej jih je spoznal zasebno, preveril in potem, potem so bili dobri tudi občino.
Zdaj bivši župan nastopa v drugačni vlogi. Je občan kot je občan novinar. In sledi "salto mortale": nekdo je oblekel ta mašne hlače, da se ne bi (s)tepel. In je umaknil tožbo. Nauk zgodbe je silno, silno preprost: eno je pravdanje, če si župan z dobro plačano odvetnico - drugo pa je, če si občan Kranja ali Žirovnice, saj je vseeno.
Še dobro, da je pravi čas oblekel ta mašne hlače....