Prejšnji župan je na seji mestnega sveta obupano namenil dvajset jurjev za starostnine z demenco na varovanem oddelku doma upokojencev. Ni denarja!? Potem je podjetju brez strojev in delavcev, ki ga obvladuje županov podpornik nakazal "pošteno in po predpisih" 225 000 evrov. Zgodba, ki te presune in razjezi. Zdaj ga ni več, ne njega, ne podpornika. Iz občinske blagajne so postrgali kar so mogli....
Center Korak danes pomaga 28 ljudem, ki imajo hude poškodbe glave. Ne morejo ali težko govorijo, se premikajo, vezani so na pomoč sočloveka. Stotine ljudi je prišlo kupit eno kapo ali šal ali karkoli, prišli so v dvorano pomagat. Ne, malo ali nič je bilo ljudi iz prejšnje oblasti, to ni bil več njihov dogodek. Prišli so ljudje dobrih namenov in Mateja Korošec, Tanja Žumer in vsi ostali so lahko ponosni. Misel za vse čase je prispeval bivši župan, direktor bolnišnice in mestni svetnik: "Ne v žepu, tukaj je prava denarnica!" in se potrkal po prsih. Pošteno res!
Kolikorat smo sposobni s srcem pomagati? Ne samo enemu, mnogim. Kolikokrat našo oblast vodi zlasti dober namen in ne procenti provizij pri poslih? Zakaj nimamo tribune za športnike, dvorane v Stražišču, nove glasbene šole in tako naprej? Zakaj smo lepo zamisel medgeneracijskega centra zavili v dejstvo, da je s to prenovo največ zaslužil gradbinec s svojo partnerko. In isti gradbinec je prej županu njegovo hišo prenavljal!? Umazanija na vcsaki dobroti je kranjska navada, žal.
Morda je prav Korak s svojim delovanjem dokaz, da zmoremo. Ko so v gledališču predstavili predstavo o izbrisanih, je od sto vabljenih politikov Kranja in Slovenije eden sporočil, da pride. Dober namen? Že že, a ne za tega. Ne za onega. Ne za te in ne za take. Kranjska denarnica v žepu ali v srcu?
Ko si odgovorimo na taka vprašanja, potem pomagamo. Vsi.