Boštjan Trilar bo edini župan Kranja, ki bo sprejemal proračun, ki dejansko z njegovim delom nima nobene zveze. Nastopil je 12. 11. 2014, ko je bilo bolj ali manj že vse jasno: Kranj se mora rešiti pred nezmožnostjo plačevanja bodisi velike naložbe, bodisi delovanja občine. In kredite bomo najemali v pospešenem tempu. Gorki je bil od vse politike opevana naložba, a časovna dinamika je vse prej kot posrečen scenarij. Za povrh pa država še sama nima proračunskih okvirov za naslednje leto in tako v Kranju sprejemamo proračun s pojasnilom: takoj bo treba delati na rebalansu istega proračuna.
Med tem je Mohor Bogataj zapravljal. Pospešeno ob koncu mandata. Zdaj šele dojemamo, kako strašljive so naložbe v Blažunovo gostilno in kopanje na hitro po nekdanji šoli pri Prešernovem gaju. Da o podjetjih, povezanih z ljudmi, ki so Bogataja podpirali politično, ne pišemo. Kaj nam je bilo treba kupiti podrtijo v Mavčičah za dom krajanov, ki bo prazen še dolga leta? In tako je šel tu milijon in tam milijon. Z zavedanjem, da bomo v prihodnje zlahka napisali, da so problemi Kranja ostali. Ker zanje res ne bo denarja.
Kako smo se torej pripravili na Gorki skozi leta pričakovanj? Kako smo svoj razvoj umestili nad in pod zemljo? Nam bo kanalizacija požrla ves drek, ki se je nakopičil? Denarja preprosto ne bo oziroma bo ob morebitnem odtegovanju državnega denarja občinam še huje z novo tribuno ali pa tržnico ali pa...da o šolah, vrtcih in podobnem ne pišemo.
Hitri proračun za 2015 je kukavičje jajce prejšnje oblasti. Sedanja oblast ga bo s cmokom v grlu sprejela. In potem se zanje šele začenja pravo delo.