Mnogi trdijo, da ne verjamejo več v ničesar. Predvsem pa nikomur. Trmasto verjamemo, da bomo pomagali, pripomogli, dosegli, da bomo znali verjeti.
Verjeti je bogastvo. In se sploh ne bomo opredelili v kaj in koga in zakaj in kje in kako je treba verjeti. Trmasto smo prepričani, da je vera nujna. In naj vsak zase ve in dojame in sprejme, v kaj verjame.
Mi verjamemo. Zato trmasto trmarimo. In pri tem vedno znova poudarjamo, da smo sposobni dojeti lastne napake ali vsaj sprejeti opozorilo ali namig ali karkoli drugega v zvezi z njimi. Zato je naša vera tako trdna in tudi povsem osebna: vsakomur privoščimo vero in tudi mi, ti, on, jaz jo imamo. To pa je jamstvo, da smo trmasti še naprej.
Brez velikih misli in idej smo. Brez jasnih navodil in usmeritev. Priznamo, da ne vemo vedno, kaj je prav in kaj ne, a skušalo ločiti med dobrim in slabim. In če smo kranjska trma, potem je treba verjeti v to mesto in njegove ljudi. In verjamemo!
Naj torej praznično trmarjenje začinimo z napovedjo: nov čas naj bo naš. Od vseh in vsakogar. Pa čeprav mislimo drugače in delamo kot pač delamo. Vera v to, da je pred nami nekaj novega, je vera v to,da je to novo dobro.
Vse dobro vsem, ki verjamemo. In nikar ne izgubite vere. Ta svet in sleherni med nami jo je vreden.