Kranj je bil prizorišče napada na novinarja 2013. Podtaknjen požar je bil "opozorilo" ali grožnja ali...In oprostite: še sem živ. Če ne bi zalajal pes, če ne bi prihiteli gasilci, če ...Pa brez slepomišenja: tak odziv na novinarjevo delo je pričakovan. Če si novinar. Če ne umolkneš. Kajti utišati te je mogoče fizično in tudi samo tako, da vegetiraš. Živiš, a nisi več novinar. V Parizu (in primerjava naj res ne bo kak egotrip ali celo poskus enačenja tragedije) so novinarje fizično utišali. Z eksekucijo. Zganila se je vsa javnost, slovenski novinarji so "Je suis Charlie".
Ko je bil napaden slovenski novinar, cehovsko društvo ni zmoglo niti klica, niti SMSa, niti vprašanja. Nič. Ni bilo dovolj odmevno. Ni bilo teroristov, le kriminalci, podzemlje? In ni bilo končne posledice. Zato sem po treh desetletjih izstopil iz tega društva, ker ni (bilo) več moje. In ne jaz njihov. Ker niso zmogli ene človeške note, enega samega vprašanja svojemu članu - preprosto niso zmogli človeške skrbi za sočloveka. Ponavljam: ni primerjava s tragedijo, a je slovenska resnica.
Policija je dobila jasen indic o tistem, ki je ponoči podtaknil ogenj. A za "ustrezen pregon" je bilo treba - na primer - pisno soglasje podjetja, ki je bilo lastnik službenega vozila. Ker se nikomur ni nič zgodilo, avto pa je bil uničen in zato lahko preganja pač oškodovanec in tako naprej...Oprostite: sem še živ!? Po letu in pol niso uspeli odkriti ničesar. Verjamem, da delajo naprej.
Zakaj je torej pot od Pariza do Kranja kratka? Zato, ker je nasilje vedno nasilje. Pa čeprav (in to je treba razumeti, ne pa sprejeti) tisti, ki so zaradi novinarskega dela prizadeti, privoščijo. Oziroma si rečejo: dobil kar je iskal. Bi bil cilj dosežen, če bi francoski satiriki nehali početi kar so? Če bi utihnili poklicno in človeško, a preživeli in živeli med svojimi ljubljenimi?
Kako je kdo živ, je novinarsko vprašanje. Za vsakega med nami. Ko ti strežejo po življenju zaradi svojega poklica in dela, je razmislek vedno prisoten. Zato sem vesel, da so slovenski novinarji prepoznali vsaj veliko svetovno tragedijo, a vendarle si (kot bivši član DNS) upam zapisati
Je suis Charlie.