Kralj Mohštjan ima dvor kjer kraljuje. To je Palača na Slovenskem trgu. Na dvoru je ogromno dvorjanov in dvorjank, ki si želijo nasmeha in pozornosti, vsaj pomežika nj. veličanstva. In med njimi je tudi dvorni norček, ki skrbi za zabavo in lahko v šali pove resnico, ne da bi mu šla glava. Tako je na vseh dvorih in tak norček poka vice in štose in se norčuje iz vseh. On lahko naravnost pove, kdo je njegov prijatelj, ker je njegov prijatelj tudi nj. veličanstvo. In kdo bi si upal napasti prijatelja prijatelja nj. veličanstva? Morda le kak kvazi trosilec neresnic, kak kvazi novinar, kak kvazi...
Tako je to na dvoru kjer se je razcvetel popek demokracije. Kjer je ta razcveteli popek copek potrdil, da ima prijatelja, ki za nj veličanstvo dela in dobi drobtinico z mize. In jo potem pohrustata lahko s prijateljem ali pa s skupaj s še kakšnim prijateljem. Po domače: lepo je imeti prijatelja, ki dela za Mohštjana, ker kralj iz Palače naroča in plača dobra dela.
Ne veste za kaj gre? Razumemo. Je zapleteno. Ljudje namreč spreminjajo mnenja, celo kralji kot je Mohštjan. Včeraj so bili proti temu, kar zagotavljajo kot edino rešitev danes. Včeraj niso bili zato, da od njihove mize drobtinice hrustajo prijatelji njihovih prijateljev in so gorzili z giljotino, imenovano kodeks. Danes temu ni več tako, ker kralj lahko pozabi na giljotino, ne pa na prijatelje.
V primeru avtobusne postaje ni vprašljiv cilj ampak pot. Kot se pri našem kralju Mohštjanu redno dogaja. Temeljni greh? Spustili smo ga na oblast, ker je jamčil drugačnost. Ker plačujemo grehe prejšnje oblasti. Izkazalo se je, da Mohštjan zadevi preprosto ni kos: za njega so kodeks, prijateljski posli, strankarsko kadrovanje župa, ki naj jo mi lepo srebamo in krulimo od zadovoljstva. Toda mi nismo dvorjani, še manj dvorni norčki. Mi smo samo in zgolj občani Kranja. Popek copek kranjske demokracije po Mohštjanovo pa nam daje slutnjo, kdo ima morda tudi kralja v pesti in pasti. No, to nas pa še bolj skrbi....