Jan Oblak je dragocen. Absurdno: ima ceno, ki znaša 100 milijonov evrov. Če ga kdo hoče kupiti, da bi stal pred njegovim golom, je to treba plačati. Športnik iz Škofje Loke je na norem trgu nogometnih nog postavil slovenski mejnik. Zanimivo: ni vznesenih izjav, ni škandalov, ni druženja z lepoticami, ni pregrešno dragih avtov, ni šopirjenja. Samo svoj poklic opravlja: vratar!
Zavist (žal) pomeni eno bolj pogostih lastnosti na Gorenjskem in širše. In ožje tudi: Kranj je lahko zavisten Škofji Loki za Jana, Dolenji vasi za Petra in tako dalje. Pa smo včasih tudi mi imeli take športnike, da bi jih (čeprav v manj tržnih športih) plačali z zlatom. Marko Milič, NBA, na primer. Šport je odneslo v absurde, vsaka noga našega Gorenjca je vredna 50 milijonov, tako posplošeno.
Med tem, ko doživljamo take (svetovne) odzive, se moramo usmeriti k svoji bedi. Ponavljamo: ne more ne politika, ne gospodarstvo, ne kdo drug rešiti športa in šport v krizi pač ni glavna tema (ljudje so lačni, begunci pregnani, nrezposelnost ipd. itd.). Je pa - vsaj za Kranj - jasen odraz tega, kdo nas je vodil in kam: kje so zdaj veliki direktorji, ki so mačehovsko podpirali šport v Kranju (izjema zagotovo Branko Remic)? Kje so stotine milijonov, ki jih ni več in kje je njihov ugled?
Ali pa politiki, župani! Eno samo tribuno gradijo desetletja in se še zdaj delajo norca iz nas. Ene telovadnice ne morejo postaviti, ker ni denarja. Lahko pa se prenažirajo po gostilnah, preplačujejo zabavnjake iz našega denarja, plačujejo "svoje" dobavitelje ipd.! Vsi po vrsti so dokazali in pokazali, da ne razumejo bistva: nikoli otrokom ne bo vzornik Boštjan Trilar (hvalabogu), vzornik bo Jan Oblak.
Kranj je bil mesto športa. Danes naj bi bil "idol" župan, ki o svojem obisku kulturnega praznika pošlje ducat fotografij javnosti. Ljudje pa hočejo nove Oblake. Ki nastanejo v pravih pogojih. In teh nam oblast ne zna zagotoviti. Če ne verjamete, pojdite vprašat v Stražišče kjer je župan doma. Kje je telovadnica, da bo še kak Oblak zrasel tudi v Kranju, gospodje župani!?