Vsak med nami svoj križ nosi, kot se reče. Nihče ni čist in brez greha, pravijo. In še manj je med nami takih, ki si to upamo priznati. In to je človeško, kajne! In seveda je umazano in človeka nevredno kazati s prstom na tuje grehe, svoje pa pozabiti. In še huje je, če se z odgovornostjo ne moremo soočiti. Ali se ne znamo. Ali se nočemo.
Ko volimo odgovorne ljudi, da bi odgovorno vodili nas, verjamemo. Ko oddamo glas v skrinjico, smo prepričani o dobrem izboru. Ljudem omogočimo oblast in razpolaganje z našo stvarnostjo, prihodnostjo. In z našim denarjem. In za naš denar.
Kranj je soočen s krizo vrednot. Reče se jim preprosto: javna podoba je eno, dejanska podoba pa drugo. Ni prvič, če gre za najbolj odgovorne. Ko so danes spraševali župana Kranja o pojmovanju odgovornosti, je umolknil. Se potuhnil. Skril. Človeško za vsakega med nami, a za župana?! Za človeka, ki je še včeraj govoril o poštenosti (Več za Kranj) in prisegal na vrednote, ki naj bi Kranj in vse nas spremenile na bolje, vsaj čudno. Kajti: prevzeti odgovornost je vrlina. In pričakovali smo, da jo bo tudi v neprijetnih okoliščinah naš župan pokazal. In moško in človeško in modro in odgovorno prevzel odgovornost in stopil pred volivce in vse občanke in občane in se izjasnil.
Ni se. Razumemo bolniško, a izjavo je zmogel o nečem drugem: o delu policije, ki ga ne komentira. Prav. Saj nismo to terjali od njega. Želeli smo le,da zmore povedati, ali se čuti (in koliko) odgovornega za sramoto, ki se je zgodila.
Verjamemo, da je mnoge strah, če bo zmogel odgovornost in preprosto odšel. Kajti z njim odidejo tudi navezave in povezave in interesi in še kaj. Zato se zdaj začne reševanje vojaka Boštjana. Misija nemogoče, po naši oceni. Kajti ponavljamo: lahko je neskončno let župan s funkcijo, zaupanja nima več zaradi tega kar je storil in kako je umolknil.