Mladoletni, brez družine, brez denarja, brez podpore prosijo za azil. V Sloveniji. Lahko. V Kranj jih ne bo, ker v dijaškem domu prespi kdaj pa kdaj ali redno ali vedno cvet naroda. Smučarji skakalci, bodoči asi! In drugi športniki tudi bivajo tam, zato azilantov ne bo. Ne smejo, si ne zaslužijo! Tako smo se odločili odrasli avtohtoni prebivalci in tako je mnenje staršev, občine in verjetno mnogih prebovalcev Prešernovega mesta, tega ponosa kulture...
In naš župan gre rad med Turke. V Carigrad! Tam smo pobrateni! Narobe ali prav? Prav, če nam to kaj koristi. Narobe, če nam ne. Konec koncev se prav Turki ubadajo z milijoni prebežnikov, mi pa smo jih zavrnili ducat. Mladih, otrok.
Včasih ni mogoče biti ponosen na svoj kraj. Ker v njem živijo ljudje, ki so prepričani, da se jih beda sočloveka in stiska nekoga drugega ne dotakneta. Pa ne, da bi zdaj ponujali lažno solidarnost v slogu: kar k meni domov naj pridejo. Vsi si v duši želimo, da bi probleme reševal kdo drug. Da bi stiska ljudi na poti v varnost in prihodnost ne bila naša ampak samo njihova. Tudi to je mogoče razumeti, težko sprejeti.
Naš župan je imel edinstveno priložnost, da javno pove, da je on drugačen. In zastopa enako politiko, ki naj tej drugačnosti pomaga. Enako priložnost je imela kranjska politika. Ne prvič, ne zadnjič. Tistih nekaj otrok od nekje daleč bo sprejela Ljubljana. Na silo ali ne, sprejela jih bo. In mi, Prešernovo mesto?
Slavili bomo zmago in ob tem še dodali, da smo ubranili Kranj pred nevarnostjo. Pa ta ne prihaja po begunski poti, je v nas in okoli nas samih. In zato je zavrnitev nekaj mladih azilantov lahko za koga zmaga, za vse ostale pa eno samo vprašanje: "Kako bi ravnal, če bi bil med njimi moj otrok, prijatelj, sorodnik!?"
Naj nas bo vse sram pred to mladino, ki ji v gorenjski prestolnici odrekamo gostoljubje.