Nekoč sem avtor teh vrstic v času bivše države objavil pismo bralca (ne članek, ne komentar, le mnenje) kjer sem zapisal, "da mladi pač ne bodo skandirali ime šefa Gorenjske banke ampak idole najdejo v Miliču ..." Potem me je poklical šef te banke in mi skušal prati glavo z vprašanjem, kaj sem s tem mislil? Ker ni nikoli za kranjski šport dal več kot miloščine, mu ni bilo in ni in ne bo jasno, da je vložek v mlade, vložek v prihodnost.
Kot otrok sem poznal vse kranjske vaterpoliste, odlične plavalke in plavalce tudi kasneje, kot športni funkcionar sem bil najbolj ponosen, ko je veliki AC Milan prišel iskat mladega igralca v Kranj. Danes? Ne bi rad negiral nikogar, a še dooooolgoooo bomo obsojeni na ploskanje Luki Dončiču (in prav je tako, da ne bo pomote), a svojega "Luke" nimamo - ne v košarki, ne v plavanju, ne v vaterpolu, ne...nikjer. Žal. Kranj je bil pojem športa v državi s preko 20 milijonov ljudi, danes pa se vsi komaj spomnimo na kakega odličnega alpskega smučarja iz našega okolja. Skakalci prihajajo v šolo, a so doma drugod (večina), mi pa se zapiramo za svoje plotove in...
Danes je praznik, ko poveličujemo ideale (svoboda!!!), idolov nam manjka. Predvsem tistih za nove generacije. Takih, da jih bodo otroci v vrtcu poznali. Da bodo želeli biti Miliči kot zdaj želijo biti Dončiči. Kranj si zasluži več in bolje in najprej bi moralo mesto doseči, da bi bili tisti, ki hočejo delati z mladimi nagrajeni bolje, a tudi ustrezno nadzorovani. Ni mogoče, da o njih odločajo ljudje, ki nimajo niti osnovne športne izobrazbe. Da se z mladino ukvarjajo tisti, ki v tem vidijo le dodaten zaslužek. Da za športno prihodnost Kranja lahko storimo več, ni dvoma. Idole pod koši ali med goli ali na skakalnici pač lahko ustvarjamo. Ali jih bomo ustvarili, ni tako pomembno: to ni preprosto in niti zagotovljeno vnaprej.
Kranj potrebuje idole. Tragično je, če nas prepoznajo po (bivšem) županu, ki "policaje z mucki zmerja".