Spodaj podpisani imam pogodbo z županom Matjažem Rakovcem, ki mi je predlagal sodelovanje na področju kjer vidi možnost napredka tudi z mojimi izkušnjami, znanjem ipd.
Tomaž Krišelj je bil politični kader prejšnjega župana in slednji ga je skušal nastaviti sedanjemu za direktorja gasilcev.
Bistvena razlika pri vsem skupaj je naslednja: gospod direktor je skrival politično ozadje kot kača noge kot pravi pregovor. Sam pa političnega ozadja ne skrivam, ker ga ni.
Pomembna razlika: gospod direktor gasilcev je bil imenovan kljub dejstvu, da pogojev za to nima. Sam sem postal sodelavec župana zato, ker te pogoje imam - od izobrazbe do izkušenj ipd.
Zakaj bi torej podpisani "pljuval" bivšega šefa gasilcev in bivšega župana in vse, ki so nam skušali to politično žaloigro namestiti, če pa je sam - v enaki vlogi? Ravno zato in predvsem zato, ker mora človek pomesti pred svojim pragom: vlogo svetovalca razumem kot prispevek za boljši Kranj. Če jo bom opravičil, bom še delal, drugače pa ne. In ne bom potreboval političnih botrov, da bi to razumel.
Zmotno je prepričanje, da je politika slaba. Slabi so samo politiki, političarke, ki jo vodijo. Zmotno je prepričanje, da smo ljudje lahko povsem nepolitična bitja (čast izjemam, spoštujem jih), ki smo imuni na vplive, interese ipd. Problem je samo v tem, kako svojo vlogo v družbi razumemo.
Sam sem o bivšem direktorju gasilcev kot novinar pisal takrat, ko je bil še trdno v sedlu in dejansko del kranjske oblasti via župan. Zato to upam početi tudi zdaj. Politični pečat slehernega med nami je blagor ali prekletstvo - kakor ga nosiš, razumeš in kakor ga sprejmejo ljudje okoli tebe.
Mateju Kejžarju vsa čast. On je gasilec, ne politik. On rešuje življenja, ne svoje kariere.
Miran Šubic, urednik Trme