Včasih je človeku majhna radost veliko veselje. Danes je kakih tisoč ljudi to občutilo. Zmaga v nogometu je v večini držav na vseh koncih sveta včasih največja radost. Žal ne v Sloveniji, žal tudi ne v Kranju. Je bil na tekmi kjer je padel evropski Maribor župan Bogataj? Kje pa: še nikoli ni prišel na nobeno tekmo. Razumem. Je bil tam cvetober politikov, gospodarstvenikov? Ne, redke so izjeme, ki to pravilo "kršijo" tudi z nogometom. Pa jih več pride na košarko, vaterpolčo, hokej? Sploh ne: tudi tu je v revščini nogometni Triglav še vedno blagovna znamka.
Zmaga na igrišču gre igralcem in trenerskemu štabu: tokrat same pohvale vsem! Ni bilo slabega na igrišču, tekma pa polna priložnosti, obratov in seveda čustev. Evropski Maribor v Kranj ni prinesel Evrope, ponjo je prišel. Gorenjci pač ostajajo trmasti in to prinaša zmage: če si nepopustljiv, vztrajen in celo razliko v kakovosti nadomestiš z vrlinami, ki so nogometne in splošno človeške.
Padla sta Maribor in Koper. Kluba, ki imata 10krat, 15krat in večkrat več denarja. Iz mest kjer je potreba po prvoligašu nadgrajena z željami in ambicijami po naslovih. Kranj? Mi vsi? Veseli smo dveh zmag, veseli točk in veseli pravega nogometa kjer fantje kažejo svoje znanje in značajske vrline. Toda: bo kdo dal evro več v tem gospodarstvu? Žal ne. Bo občina končno zgradila človeka vredno tribuno? Ne, še dolgo ne. Bo Kranj spoznal, da ga vodi in upravlja duhovno revna elita ljudi, ki razvoja ne čuti, ne razume in ne sprejema?
Nogomet je odslikal življenje kjer revni sanjajo o uspehu in zmagami nad bogatimi. V življenju in nogometu je to nekaj vredno. Triglav je ponovno potrdil, da to zmore in dal vsaj za kratek čas vsem, ki to spremljamo - iluzijo nečesa dobrega, pozitivnega. Kako malo včasih en sam gol, ena sama zmaga prinese ali odnese, ali ne? Danes je dan, ko je sijalo toplo jesensko sonce, ko so vijolice ovenele na Gorenjskem in ko smo bili ponosni na svoje mesto, svoj klub. Vsi?