Ni ga sistema in ne ureditve, ki ne bi bila predmet kritike. Za parkiranje gre. V Kranju. In smo jezni in sitni in nezadovoljni. Tako pač to gre z ljudmi, ni rešitve. Pa poglejmo nekaj primerov, ki so nadvse poučni.
Župan Trilar je zgradil parkirišče na Hujah in otrokom "požrl" sankališče. Ker je parkirišče nujno, zdaj je prazno. Kadarkoli prideš in gledaš, vidiš isti prizor: nekaj bivalnikov in prazno parkirišče za 350 jurjev. To je tisti župan (k sreči bivši), ki pa za 9 jurjev ni hotel kupiti nujnega parkirišča pri vrtcu na Planini in so ga zdaj davkoplačevalci plačali 4x dražje. On pa.....on je najboljši. Parkirišče Huje je eden dokazov, da je treba oblasti gledati pod prste.
Parkiranje proti Joštu - do onemoglosti. Nova in nova parkirišča, promet pa vse hujši - s pešci, kolesarji, tekači, avtomobilisti ipd. Da bi poiskali rešitev ob vznožju te kranjske romarske poti? Ni šans: to pač stane. Parkirišča ob cesti pa so zastonj...?! Trajna mobilnost v gozdu, da bo pločevina na hladnem, ko mi uživamo svež zrak. Ena od kranjskih norosti, nedvomno.
Mladinska ulica je bila nekaj let oaza za brezplačno parkiranje. Koliko je izgubila komunala ali koliko manj je bilo zato denarja v proračunu, ne vemo. Vemo pa, kako je zdaj: užitek izbiranja parkirišča, ker sistem deluje. Ker je treba plačati, prej pa ni bilo treba. Preprosto, res.
Parkirišč je v Kranju zdaj dovolj. A če greste v zdravstveni dom, se vam meša od iskanja parkirnega mesta. Ker jih preprosto ni dovolj. Tako, da je to zgodba o jari kači in...ni konca. Vmes pa so lekcije. Kot tista na Hujah: sankališča ni več, parkirišče je. Naj parkira tam bivši župan Boštjan....