Kapetan Slovenije, Škofjeločan Jan Oblak je vreden 100 ali več milijonov. Jojo iz Kranja je vreden uradnih 17, tržnih 50 milijonov. Absurd. Nesmisel. Ne, te številke se dejansko vrtijo, ker Kopitar dobi na letno plače 7 (ali kolikorkoli že) milijonov in Dončić še mnogo več jutri, pojutrišnjem.
Med tem pa se v vsakdanu mi ukvarjamo z evrom. Enim. Ki nam manjka za to in ono. In beremo in poslušamo o tistih izmed nas, ki so uspeli, da jim k imenu dajejo desetine milijonov kot "ceno". Pa dejansko človek ima ceno? Lahko na trgu, med soljudmi so razmerja drugačna. Čez dan človek posluša kranjsko političarko, ki je zamenjala neznano število strank, ki je hotela na vrh Evrope, ki je na volitvah povsem pogorela, ki nam ni uspela vsiliti "svojega" župana, zdaj pa pravi, da nikogar nikomur ne vsiljuje. Oziroma je vse po zakonu! Kakšna je njena cena, koliko ljudi bi jo prišlo spodbujat na vrh španske strmine ali zvečer ob nogometno igrišče?
Trapasta primerjava? Niti ne. Človek je vreden, kolikor ga (o)cenijo ljudje - je floskula. Človek je vreden milijone - je neumnost. Človek je vreden, kolikor je vreden sam sebi, najbližjim. Cena, ki si jo postavi, odredi cilje, da to doseže. Zato je seveda tako smešno videti čez dan Kranjčanko, ki svojo zvitost s poletnimi sejami in drugimi hokus-pokus triki skrije za boj proti tatvini nasploh. A vse življenje se nanjo lepi ena sama lastnost: koristoljubje. Če je dobro v tej stranki, tja. Če je dobro na tej funkciji, tja. Če mi ta ponudi to, je dober. Če ta ne ponudi nič, je...
Da ne bo nesporazuma: vsi in vsak si želi več in bolje, vsi iščemo korist zase. A v športu je treba vrteti pedala ali pa brcniti žogo za zmago. So pa področja kjer nam vladajo in o nas odločajo ljudje, ki jih ne cenimo. Ki za nas nimajo cene. Lahko se zgražamo ob milijonih, ki jih nekdo dobi samo zato, ker brca žogo. A obenem se moramo zgroziti še bolj ob enem centu za ljudi, ki nimajo cene....