Nekoč smo noreli na Jelenovem klancu in bodrili kolesarje, ker je bil to poletni vrhunec v športu. In na vaterpolu se nas je zbralo ob letnem bazenu skoraj dva tisoč. In na nogomet je leta 2010 (kvalifikacije za prvo ligo) prišlo rekordno število ljudi - preko 2500! Ob skakalnici na Gorenji savi je kljub mednarodnim dogodkom obiskovalcev malo, zato pa plezalke in plezalce pride gledat kdor le more - dvorana je premajhna. In zdaj je premajhna tudi za tekme svetovnega pokala, pravijo iz zveze kjer si želijo razmaha tega športa. Lahko Kranj odgovori, lahko Slovenija odgovori?
Imamo fantastično Janjo Garnbret in odlične soplezalke in soplezalce. Bomo to zapravili? Kje bi rajali ob odbojki, če ne bi bilo Stožic? Kako bi spremljali Kekove fante, če ne bi imeli osrednjega stadiona? In morda je to priložnost, da Kranj vzame športno štafetno palico v roke in naredi kaj za plezalni šport. In prvi poklican je župan in mestna politika z njim: če izgubimo svetovni pokal, izgubimo najbolj prepoznaven mednarodni dogodek v športu. Taka so dejstva.
V Kranju potrebujemo marsikaj, ne samo športnih dogodkov in pogojev zanje. Nesporno pa smo v zadnjih desetletjih ogromno vložili v kulturo (Khislstein) čeprav prave dvorane tudi nimamo. Toda: ali ni zdaj čas, da odgovorimo na za Kranj netipičen način in rečemo: plezanje je naše, hočemo ga imeti! In prisilimo politiko in gospodarstvo in še koga, da nekaj naredijo. Ne zato, ker bo to všeč temu ali onemu, ali pa si bo spomenik delal ta ali oni.
Morda je boj za plezalno tekmo tudi boj za identiteto Kranja kot prestolnice nekega športa. Mesto, ki ima Štremfljeve, mesto, ki je dalo Nejca Zaplotnika in mnoge druge plezalce, mesto kjer je doma družina Česen(Aleš bo letos prejel že drugi zlati cepin - prestižno priznanje za dosežke), mora tudi samo splezati više. Imeti višje cilje, biti prepoznavno. Vse priznanje vsem športom, a s plezanjem lahko dobimo mednarodno prepoznavnost.
Kranj ne sme biti več provinca v kulturi, gospodarstvu, politiki, športu!