9000 klikov = sporočilo in zadoščenje in dokaz

Nezmotljivost novinarjev je dediščina poklica pri nas. Na kritiko niso navajeni, jaz sem. Če si vse življenje izpostavljen, če se odzivaš na aktualno dogajanje okoli sebe, je to nujno. In obenem moram zapisati opravičilo za vse napake, ki sem jih in jih bom še storil. Niso potrebne, še manj lepe - a so del tistega kar človek počne. Če vse življenje z novinarskim peresom sadiš rožice, bo kritike manj....

9000 klikov beleži naš števec, ker ste kot bralci naš izziv sprejeli. Osebno moram priznati, da me je kot novinarja tega okolja kar malo streslo, da nisem ničesar vedel o tem, da nekdo malo proč od mojega doma želi vložiti npd. 100 in več milijonov v nekaj novega, izjemnega, v turizem in šport. Kranj bi potej plati moral pozdraviti taka prizadevanja in svojo "posebnost", ker dvorane za smučarijo pa res nima (skoraj) nihče.

Zadoščenje, da to zanima bralke in bralce je torej na dlani. Je pa tudi dokaz, da v dobi interneta oziroma spleta nasploh še vedno obstajajo ljudje, ki skrivajo - dobre stvari, ki bodo koristile vsem. V preteklih dneh sem nekajkrat slišal, da "še ni čas za podatke", "da bo kmalu vse znano", da.... Strah me je tudi tistega, česar nisem slišal: kdo in kako želi v mojem okolju tako naložbo in kdo pri tem sodeluje, pomaga ali - če hočete - škodi.

Včasih se rad pohvalim. Vsakdo ima svoj ego in ga neguje in ljubkuje kot ve in zna. Moj novinarski ego je - priznam - povezan z značajem. Nisem bil rad "forumski novinar", ki predeluje servirane novice - a sem tudi to bil. Ko sem zagnal Trmo, sem seveda pokazal tudi drugo lastnost - trmo. Vsaj do tega, da se lotim aktualne teme, ne glede na spremljevalne okoliščine. Zato sem prepričan o provincialnosti okoli mene, ki je ujeta samo in zgolj v trgovino z ineteresi in njih posledicami. Tudi sam sem že bil kdaj tega, nesporno. Toda ob novinarski temi še vedno začutim izziv. Ta ni merjen v evrih, pohvalah, slavi ali čemerkoli. Niti ni merjen s posledicami ipd. Je to, kar je. Novinar pa sem več kot štiri desetletja.

To pišem zato, ker sem javnosti razgrnil nekaj, kar je bilo nedvomno skrito in je še. Nočem škoditi nikomur, a zopet ne bežim od posledic. Prepričan sem namreč, da moramo o vsem dobrem in slabem (zlasti v zvezi z oblastjo, ki jo imamo) vedeti čim več. IN NAJBOLJ HITRO SE ODZOVEM OB SPOZNANJU, DA ME IMA KDO ZA TEPČKA OZIROMA SKUŠA SKRITI, KAR JE OČITNO.

Ponavljam, da bo Trma.si kmalu preteklost v taki obliki, jaz pa tudi. Zato pa ne bo nikdar preteklost izziv. Ta je človeško pogojen, celo prirojen. Ko me je nekoč v socializmu ustavljala partija=oblast, ko sem kasneje doživel cenzuro in udar politike+kapitala, mi ni bilo lahko. Kje pa: nikomur ni. A samo in zgolj bralka in bralec presojata. 9000 klikov včeraj, 6000 klikov dan nazaj so za spletno stvarnost številke, ki me vedno znova prepričujejo, da sledim izzivu v sebi. Kako dolgo še in kako pa je druga stvar.

16 000 000 klikov za medij, ki mu mirno lahko rečete provincialen in omejen, je - v to sem prepričan - vsaj slovenska posebnost. Dobra ali slaba ? Ne morem presojati, ker ne poznam vse resnice in vseh resnic in nisem objektiven.

Bralci in bralke Trme že veste.

Miran Šubic, ki bom v življenju napisal še marsikaj, ker se temu ne morem upreti. Komu bom to namenil, ni pomembno. Priznam: ego je tudi delujoč in če komu, bom pisal (o) sebi. Hvala za sleherni odziv kadarkoli kjerkoli od kogarkoli.