Novinar sem več kot 40 let. Nikdar nisem imel kakega posebnega mnenja o kakem posebnem poslanstvu tega poklica. Preprosto sem delal, nikdar plezal po kakih lojtrcah na položaje. Ko sem začel s Trmo, sem to naredil na enak način kot delam zdaj: za svoje zadovoljstvo. Da so zadovoljni bralci, ugibam in kot števec uporabim število klikov na Trma.si. Takole... za svoje veselje...ker to nič ne pomeni.....

V kratkem času sem svojemu okolju pomagal do spoznanj o poskusu posega v okolje pod Joštom, ki je pač projekt občine, danes pa pišem o projektu države. V obeh primerih so zdaja, spredaj in zraven ljudje. Ne denar, ne parcele, ne kaj drugega - ljudje.

Ko nekdo želi posekati vaš gozd in z milijoni sebi delati nove milijone, se odzovete. Ko zaslutite, da bodo jutri zaradi vlaka rušili vaš dom, se odzovete. In v obeh in drugih primerih se je zgodilo, da so me obvestili, mi sporočili ipd. nekaj, kar novinarja dobesedno dvigne, požene....če ne pač ni novinar.

Tako sem storil tudi tokrat. Kot že neštetokrat. Da sem površen in imam še kako drugo slabo lastnost, se zavedam. Da pa mi ljudje zaupajo, ko je treba kaj javno objaviti, se zavedajo drugi. Kličejo, sporočajo, obveščajo. Novinarja. Tistega, ki bo upal, zmogel objaviti.

Ponosen sem, da je tako. Ogromno je takih, ki jih sprašujem. In so javne osebnosti, ki od javnosti mnogokrat dobro živijo, se sončijo pod svodom slave in uspeha. Ko pridejo manj prijetna vprašanja, umolknejo. Se skrijejo. Ne posegam v njihove odločitve, a dejansko na ta način povedo več, vse o problemu in sebi.

Ali bomo jutri smučali v dvorani pod Joštom in ali bo vlak vozil tam kjer danes živijo ljudje na Orehku, bo pokazal čas. Bolje zapisano: bodo odločili ljudje. Zlasti tisti, ki jih to zadeva in ne tisti, ki mislijo, da so nad vsem tem, ker imajo politično moč, položaj, ker so strokovnjaki ali....

Upam, da sem pokazal in dokazal svojo trmo, da ljudem pomagam. Ni vedno prijetno za vprašane in obravnavane, ni vedno prijetno zame. A to je močnejše od interesa, ki je lahko preveden v trepljanje po ramenih ali v evre. Zato je najbolj zanimivo in poučno, da mi ljudje zaupajo, ker mi povedo tisto kar drugi ljudje skrijejo. Ali vsaj prikrijejo.

Po vseh teh letih, po vseh preizkušnjah poklica in življenja pa ljudem še vedno verjamem.

Miran Šubic, novinar