So ljudje, ki nadživijo svoj čas. Tit Doberšek je leta 1979 začetnice odstavkov svojega prispevka v sobotni prilogi Dela poudaril tako, da pozornemu bralcu ni ušlo opozorilo. Danes to zveni preroško, a je zgolj in samo ilustracija o tem, da smo slovenski novinarji zmogli marsikaj. Dobrega in slabega.
Kdor z orožjem v današnjem času ureja državne meje in vzpostavlja "demokracijo" ali karkoli drugega, je obsojanja vreden. Ni cilja, ni vsebine, ki to opravičuje. Ko sem prvi ali drugi dan vojne za Slovenijo nagnal oficirja JLA iz moje pisarne (do včeraj smo bili novinarski kolegi...), ker je "želel samo en faks poslati v Ljubljano", sem postavil ločnico. Bil je povsem normalen človek, zelo prijazen - dokler ni njegova uniforma pomenila napad na mojo državo.
Zato je danes vsako licemerje odveč. In zato ob tem ne smemo pozabiti, da so tudi tisti, ki so danes tako ognjevito za Ukrajino, nekoč delali red Vietnamu ali Afganistanu ali kjerkoli. Ni pomembno, ali je šlo za Ruse ali Američane ali oboje skupaj.
Vojna v letu 2022 me spomni na to, kaj sem kot človek (in novinar) preživel. Vojno za Slovenijo, na primer. Pa pravkar (upam) epidemijo. Pa prej socializem s človeškim obrazom in kar je še bilo fraz za opisovanje oblasti. Ki je zdaj demokratična, da nas vse boli. No, ne vse: kar smo že lepo razdeljeni kot je za slovenski narod običajno.
Ko smo se tudi mi borili za našo državo, smo bili enotni. Zato je iluzija, da se danes s tanki da urediti karkoli. Lahko vojaško zmagaš, to je res. Ne moreš pa nikdar pokoriti ljudi in njihovega duha. Kolega Tit (včasih sem ga srečal na ljubljanski tržnici...) je nekoč izpostavil novinarstvo in sebe. Danes je cena za izpostavljanje tam na Vzhodu življenje. In preživetje. In svoboda.
Zato si privoščim pomislek: lahko, da danes pri nas marsikaj ni v redu in lahko smo nezadovoljni s tem, kar smo naredili in česar nismo. A bistvo tega je, da lahko to javno zapišem. In da se lahko borim proti takim, ki bi tanke preoblekli v katerokoli obliko zatiranja.
