Zdravje je bogastvo. Virus je nevarnost. Razen seveda za ljudi tipa mestnega politika Zorana Stevanovića, ki se je iz njega norčeval. Se še norčuje? Njegova stvar, a ko bolezen udari tebe ali bližnje, ni več sarkazma, kajne? Bogastvo zdravja v našem Kranju smo do zdaj uživali tudi tako, da je naš zrak (relativno) čist, naši dve reki res čisti (nisem pozabil na cono Laze kot izjemo tega pravila), imamo zelenje vsepovsod, imamo možnost stika z naravo. Bogastvo? Do včeraj logično, danes tako želeno, ko smo zaprti v prostore kjer lahko vsaj razmišljamo.
Kranj je torej bogato mesto, ker je okoli nas prekrasno okolje. Koliko parkov smo, na primer, dobili od osamosvojitve? Koliko smo vložili v rekreacijo, sproščanje? Ni bilo malo tega, toda: ali veste, da imamo mali botanični vrt, ki je bil dejansko na ramenih enega človeka? Ali veste, da smo imeli nekoč "trim stezo"?
Nekoč sem slišal najboljšo definicijo materialnega bogastva. Znanega izumitelja Florjančiča je pokojni Sandi Čolnik vprašal, če je bogat? "Ne vem, ampak za pohanga pšanca mam zmerej u denarnc!" se je (smiselno) glasil odgovor človeka, ki je z izumi zaslužil milijone in več ali manj vse tudi zapravil kot je sam hotel. Ob tem se človek vpraša, kaj je za njega tisto kar je za znanega Gorenjca - bogastvo? Najboljši avto? Največja hiša? Najlepša obleka? (in tako dalje). Roko na srce: vsi smo sužnji odgovorov na taka vprašanja. Morda pa je zdaj čas, da najdemo bogastvo tudi kje drugje.
Živimo v bogatem mestu bogate države (pa bom sprejel tudi ugovore). Smo bogati, če to le hočemo. Če znamo v hlastanju za materialnim premisliti. In virus nas zdaj k temu sili. Kranj naj bo bogato mesto, a bogastvo naj se odraža tudi tam kjer smo ga do zdaj radi prezrli.
Če bo virus pomagal k temu, ne bo vse slabo, kar se nam dogaja. Zdravi bodite (in bogati tudi)!