Ko nekdo zmaga na volitvah, postane "bog bogova" kot pravi ljudstvo. Izmisli si lahko svoj "štab", to je logično. V njem so lojalni, tako je prav. Ko je kranjski župan zmagal prvič, je pustil Trilarjeve kadre bolj ali manj pri miru. Malo jih je selil po stavbi in dodal nekaj svojih. Polomija je bil direktor mestne uprave Bor Rozman, ali pa tudi ne: zdaj je predsednik Rokometne zveze Slovenije, jutri bo visoko v Olimpijskem komiteju ipd. Tisti, ki so blizu osončja oziroma župana, lahko delajo kar hočejo. Vsaj tako zgleda. In "libling" med njimi mu ponudi še prostor za slavje zmage - kaj še hočeš?
Ko nekdo izgubi na volitvah, postane (lahko) problem. Na primer: Ivo Bajec, SDS. Kjer je bil prvi na listi kandidatov, a samo eden odloča o vsem - Branko Grims. In zato je mladi politik in mestni svetnik Iztok Jenko na naša vprašanja tiho že mesece. Razumemo: "ordnung und disziplin" (zapisano brez znanja jezika, a v duhu tistega režima iz leta okoli 1940, ki ga "gauleiter" DomoBranko vidi v Sloveniji....). Jenko sploh ni bil poražen, a je "discipliniran" - Ivo je glede na okoliščine celo bil v igri za zmago, kaj pa zdaj? Bo kimal kot nekoč punčke iz Trsta ali plastični kužki na polici avta?
Srečo bi potreboval kandidat Golobove stranke za kakršenkoli uspeh na volitvah. Zato so ga iskali "z lučjo pri belem dnevu" v stranki, ki naj bi vladala, hoče vladati, bo vladala - tudi v Kranju. Ker imajo aduta, ki se mu reče - Ljubljana. In tam je Kranj opisan z Brankom Grimsem in podobnimi "politiki" - tam smo "eksotika" kot pavijani v kletki. Štejemo manj kot nič in kadrovske kranjske ideje so v Ljubljani le še (po)smeha vredne. Žal. Je potem čudno, če lastna stranka mesec dni hvali Barbiča kot polnega vrlin, nato pa ga čaka - naftalin?
Vse te in podobne koritarske kadrovske zgodbe me vedno znova prepričajo o - provinci: zatohli, megleni in majhnih dušic polni politični krajini okoli mene. Če še nisem čisto prepričan v to, me prepriča ravnanje tistega, k me je (skupaj z županom) pljuval najbolj nizkotno in ponižujoče (zanj, ne zame...), danes je "tiho kot rit", ker ga je opeklo županovo osončje!?
Kako vesel sem lahko, da nisem doma v "kadrovnjaku". Kjer mrgoli golobic in golobov, a žal je tam tudi - kot v vsakem takem prostoru - tudi drek. Morda pa sem to jaz, ki smrdim in morda smo to vsi mi, ki nismo upajoči na vse dobro iz "kadrobnjaka"? Srečo Barbič in Iztok Jenko sta mi vse bližje kot tragična lika.
Vsak "kadrovnjak" prej ali slej v tej naši deželi s smradom prepriča vse naokoli, kaj je.
Miran Šubic, ki sem raje drek kot da bi - jedel drek.