Recimo: v življenju sem poznal ali osebno poznam malo morje politkov, znanih oseb, slavnih ali vsaj nekoč slavnih. Vesel sem, če si izmenjam nekaj besed z Markom Milićem, ker je pač legenda športa in kranjske košarke. Vilija Amerška, legendo slovenskega in ljubljanskega nogometa, sam rad ogovorim. Pozdravim bivšega predsednika države, ne bi se rokoval z bivšo predsednico vlade, poznam ogromno ministrov in drugih oblastnikov, s kranjskim županom sva dolgoletna "športna naveza"....

Pijem kavo z bivšim ministrom in sem vesel, da je vrnil klic, ko je bila "navaden državljan" in ga je vrnil, ko je bil minister in ga vrne danes, ko je....saj niti ni važno! Ko sem po dolgih letih trčil skupaj z Aleksandrom Čeferinom, sva se tikala (na njegov predlog) in zaupal mi je telefonsko številko (na moj predlog). Pa se nisva slišala desetletje in več. Nekoč mi je prijateljica iz mladosti brez obotavljanja zaupala telefonsko številko pa je bila "ta glavna" pri predsedniku vlade. Nikdar (vsaj tako sem prepričan) nisem zlorabil navodila, da je "številka samo zate, ne dajaj je drugim, gre za...". Razumel sem in razumem.

Recimo, da te nekoč kdo kliče na svoji politični poti navzgor. Sam od sebe. In te povabi, da kot novinar prideš....Tudi to razumem, ker sem potem soočen s presojo, ali me vabi zaradi "propagande" ali tudi zaradi "dogodka". Ni se mi težko oldočiti, sem le štiri desetletja soočen s klici vseh vrst. Zato skolraj na vsak klic vedno odgovorim, reagiram, ukrepam. Znan ali neznan klicatelj? Manj pomembno...

Vedno znova pa se zabavam ob tisttih, ki "nenadoma" mojo telefonsko številko s seznama "prioritetnih" umaknejo med "nepomembne". Ne zaradi mene, zaradi sebe: ker jim je narasla (politična, finančna ali kaka druga) teža, ker so prepričani, da so dovolj visoko, da pač ne kličejo več. Ker sem jaz še vedno novinar, oni pa so ohohoh in ohohoho pomembni. In kličejo, če utegnejo. A ne utegnejo. Tak seznam je pri meni izredno dolg in zanimiv, vsak dan dodam kako novo imel. Ker se časi spreminjajo, ljudje pa tudi.

Ko me kdo na črno listo uvrsti, to sklepam po neodzivnosti. In štejem za legitimno stališče. Žalosten sem, če ne zmore potegniti ločnice med človekm in novinarjem, med službo in družbo. Smejem pa se, ko me "politiki/političarke novega kova" pustijo v dobri veri, da je "vse v redu" in seveda v praksi ravnajo tako kot sem zgoraj opisal. V Ameriki je za tak odnos veljalo: "Nikar ne kliči, mi bomo poklicali tebe!"

Kaj je najlepše: razen od bližnjihg in prijateljev ne potrebujem nobenega klica. Pod to se podpišem.

Miran Šubic