Potihem in pritlehno so nam vzeli Jošt. Prvomajski kranjski simbol je preteklost. Nič manj obiskan, a brez nageljnov in (če hočete) posiljenih hvalnic delavskemu razredu. Kranj, ki bi bil rad gorenjska prestolnica, ni zmogel obdržati Jošta kot hriba kjer se srečamo enkrat letno. Se pogovorimo in nazdravimo. Ni treba več, nasmeh in stisk roke je bil dovolj. V sindikate čisto po osebnih izkušnjah nisem nikoli verjel, ker je njihova logika seveda močno kapitalistična: plačaj (članarino), da bom imel lepo funkcionarsko plačo in potem se bom boril za "delavski razred"...Tako pač deluje svet in prvomajski Jošt je ena od kranjskih izgubljenih priložnosti pokazati, da smo mesto, da nadaljujemo tradicijo in izročilo enega najbolj industrijskih in delavskih mest precej večje države kot jo imamo zdaj. V tej naši, demokratični in polni svobode, za prvomajski praznik na Joštu ni več volje. Ponavljam: Ljubljana nam tudi tu lahko pokaže, da je treba biti s svojo preteklostjo prijazen in jo nadgrajevati....
Na glas pa je bil v tem času Jošt obranjen in očuvan. Če so nam že vzeli srečanje ob prvem maju, nam niso vzeli steza in poti in srn in ptic in gozdov pod njim. Kapital si je zamislil graditi na zemlji, ki sploh še ni bila v lasti kapitalistov, ki imajo na jeziku vedno - razvoj. K sreči v Kranju in seveda v okolici imamo nešteto dokazov v podobi neokrnjene narave, ki zanikajo vsemogočnost kapitala. Tudi pod Joštom je k zmagalo nekaj, čemur se reče preprosto: boj za naravo. Ne trdim, da je treba razvoj ustaviti, le premisliti je treba bolje o njem in posledicah dejanjs tistih, ki imajo za podlago razvoja vedno - denarnico. Ki naj bo zanje kar najdebelejša, ostali pa bomo že kako. Jošta ljudje pod njim niso prepustili na milost in nemilost ampak so ga obranili. Ne z molkom, brezbrižnostjo - s konkretno akcijo, z dejanji.
Če smo prvomajski Jošt zamenjali za Hurgado, Zanzibar ali karkoli drugega, je morda zdaj priložnost za pomislek o tem, da bi tudi prvomajsko srečanje še kdaj zaživelo. Zato, ker v teh časih vse bolj služimo stvarem in se premalo posvečamo (so)ljudem. Nagelj v gumbnici je bil in je in bo nekaj lepega. Škoda, da je kranjska tradicija postala le bizarna sindikalna čestitka. Pa vendar je neko drugo dogajanje pod in na Joštu kot zvezda severnica pokazalo smer in dalo svetlobo času, ki ga živimo. Hvala za to in živel 1.maj!
Miran Šubic, ki mi je višino pokojnine odredil čas, ko smo še šli prvega maja na Jošta....