DNK Gorenjk in Gorenjcev: oditi v hrib, povzpeti se na goro, biti višje....Od nekdaj je to zapisano v krvi, se bodo pridušali mnogi. Zato si ne drznem presojati o tem, zakaj gore tako nezadržno vabijo in - ubijajo. Pravi odgovor poznajo le tisti, ki "morajo" tja gor tudi za ceno, da se ne vrnejo več.
Od nekdaj nas ti dogodki - nesreče - pripravijo do tega, da se vprašamo o ceni. Tisti, ki jim gore jemljejo najbližje, se o tem ne vprašajo nikoli: ni je cene, ki odtehta človeško življenje. Vsi ostali pa moraliziramo in se naslajamo ali le preprosto ugotavljamo - brez slehernega dejanskega upanja, da bi zmogli vsemu temu dati razumsko podlago, pečat realnega.
Ikarovsko hotenje je mogoča razlaga: čim višje želimo....k bogu ali k Bogu, k soncu ali k Njemu ali ...?! Ali pa smo le preprosti ljudje, ki smo v vsakdanu malo izgubili stik z naravo in ga najdemo v gorah kjer je toliko lepot in samote in časa za premišljanje in poglabljanje...?
Nisem med tistimi, ki bi sledil pravi maniji hribolazenja, plezanja in vsega kar se nam dogaja. Saj so gore od nekdaj, nesreče gornikov od nekdaj, iskanje lepote od nekdaj....Morda pa - si domišljam - odgovor nikdar ni bil v gori, stremenju po nekih doživetjih in lepotah, naporih in izzivih. Morda pa je prav in res, da so vsi odgovori v nas in hodimo nekam tja gor samo zato, da bi to odkrili .... ali prikrili?!
Prelep je Storžič pozimi, ko ga gledam od daleč. A tudi krut in neizprosen in smrtonosen. To je dvojnost, ki je tako lastna človeku od vedno in bo tako tudi ostalo: iščemo nekaj - a imamo v sebi... Še eno prazno modrovanje ob smrti, ki je udarila med ljudi....? Prav mogoče. Celo verjetno. Ampak: tudi pisanje je za nekoga lahko vzpon. In padec.