Je res treba ljudem dopovedovati, da si elita na načine, ki dokazujejo, da to nisi? Je res treba neko (v času nastanka v tujini) povsem tržno dogajanje okrasiti z ekologijo, dobrodelnostjo in s tem dokazovati, da si prava oblast za prave ljudi?

Ko so vabili novinarje na svojo požrtijo, so me prezrli, prečrtali. Podlaga je logična, poštena in dosledna njihovemu vzorcu razmišljanja: ne boš ti pisaril proti dogodku kamor boš povabljen (lani sem namreč bil...)! To bo kazen zate, da boš vedel, da mi zmoremo take preprosto izločiti...

No, morda sploh ni bil tak namen. Se pa v svojem mestu nisem nikdar štel med elito. Imam iste prijatelje, podobne navade, stališča kot sem jih imel. Najbolj me razveseli srečanje s kom po dolgme času in njegove besede: "Ja, ti se pa nisi spremenil..."

Kdo je (zastonj) jedel v čast kvazi eliti, je njegova stvar. Kdo bo o izjemnem dogodku, izjemni zamisli in izjemni organizaciji še naprej ustvarjal "elitno podobo elite", me ne zanima. Sem pa seveda izredno zadovoljen, ker povabljen nisem bil: če bi bil, bi morda kdo pomislil, da sodim med take, ki si ogljični odtis, ekološko hrano in dobrodelnost zmešajo v jed, ki je zame neokusna.

Povej, s kom kavo piješ pa ti povem kdo si! - tako smo rekli včasih. So ljudje na tem svetu, ki so upravljali z mano, mi ukazovali ipd. Nič nisem mogel storiti. Razen enega: z nobenim od njih nisem šel nikdar na kavo. Mnogi, ki so sedeli za Dolgo mizo in se strinjali s tem, da me črtajo in prečrtajo (kot novinarja, jasno), so že bili na kavi z mano. Ni pomembno, kdo je vabil. Zdaj lažje razumem, da ne sodim k njim. Kako bi me zaj......, če bi me povabili, ker bi bil v precepu med novinarsko radovednostjo in človeškimi načeli, ki jih pač imam.

Zdaj so me prepričali, da je 90 evrov vstopnica med "njih". Da napačni ne dobimo niti "formalnega" vabila. Da smo iz elite izločeni in izobčeni kar je zame največje priznanje. Če bi sedel z njimi, bi si pljunil v izbrane jedi.

Izmerite moj ogljični odtis. Jaz sem meril vaš osebni odtis v tem mestu in tem okolju.

In še ga bom.

Miran Šubic, Kranjčan