Ko me je Bojan Homan, moj sokrajan iz Bitenj, na javni seji kranjske politike javno hvalil, sem si rekel: "Ni je nagrade, ki bi to odtehtala!" Ker sem o Bojanu Homanu kot politiku napisal marsikaj kritičnega, kot o človeku pa nič: prostodušno prijazen je odkar za poznam. Ko se se srečava s kužkoma v gozdu, se lepo pozdraviva.

Ko me je Bojan Homan kot kandidat za poslanca in politik SDS napadel javno v paketu z drugimi mediji, ki SDS niso všeč ipd., sem javno odgovoril. In si rekel: "Si videl, kako je obrnil ploščo, ko si bil kritičen do njegovih ravnanj!?"

Vmes so bili seveda zapisi o tem, kako je bliskovito doštudiral (vse dokumentirano) in kako je nekoč kot podžupan podpisoval račune za svoje mediacije (plačali smo jih seveda mi) in še kaj bi se našlo. Vse to je počel kot javna osebnost in kot tak tudi postal član sveta zavoda v vrtcih in njegova hči je dobila stalno zaposlitev kar seveda vzbudi pozornost. Če bi to pojasnil, bi bila zadeva vsaj po tej plati končana. Če bi odstopil iz zavoda, bi pokazal politično kulturo.

Živim v okolju kjer se srečam z ljudmi, o katerih pišem. Dnevno. Iz oči v oči. To je povsem drugačno novinarstvo, ko čez Bojana udrihati za šankom, ko pa on vstopi v bife - utihniti. Ali "nažigati" nekoga kot novinar od daleč, brez stika, brez pogleda v oči. Kot novinar sem tako delal desetletja. Ne brez posledic, ki jih je nosila moja družina - sebe tu izvzamem. Ko ti skušajo streči po življenju, je zgodba drugačna. Toda ob tem je marsikdo rekel: "Prav mu je, tudi zanj v grmovju...!"

Res je. Novinar kot sem sam mnogim ni všeč. Še več: mnogi ga sovražijo. Razumem, to je del življenja takega novinarja kot sem jaz. Vse življenje sem tako deloval in delujem. Zato odklanjanje mojega dela jemljem kot del zgodbe kjer pa klanjanja ni. Naj se popravim: lahko se tudi to zgodi, a nikakor kot pravilo, le kot izjema pravila. Kajti novinarske objektivnosti ni. Je le težnja k temu. V to me je prepričalo 40 let....

Najbolj sem vesel, da lahko o vsem z vsakomur govorim. Levi, desni, črni, rdeči, naši, njihovi, tujci, domači - vseeno. Ta sposobnost je mnogim odtegnjena. Zato bom Bojana na sprehodu pozdravil, moj kuža pa njegovega. Ko bomo vsi sposobni tega, bo vsem nam kot družbi bolje in nikdar ne bo gorjača zamenjala besede. Da pa je tudi beseda gorjača, vem najbolje sam.

Miran Šubic, urednik Trma.si