Ko je treba biti pri koritu, noben ne manjka. Ko pa je vse skupaj malo težje in se ne da ugotoviti, koliko bo v žep padlo, je težje. In ni nikogar na spregled. Ni recitala naše trumice igralcev, ki jim je odpadel vrhunec leta. Ni najbolj znanih in manj znanih glasbenikov, da nam polepšajo samoto izolacije. Ni slikarjev in drugih, da nas seznanijo z opusom svojega ustvarjanja. Lahko pridejo v naše domove, a se je treba potruditi.
To ni kaka kritika ali celo očitek. Je samo vprašanje o izzivu: kaj ljudem v mojem okolju ponuditi, da jim bo malo lepše? Morda starejšim, morda najmlajšim, morda obojim in še vsem vmes? Pa ga do zdaj skoraj ni bilo kulturnika s takim poslanstvom. In seveda tudi spodbude ni bilo. Ker niso vse maske in reševalci in gasilci in civilna zaščita in nadzor nad prepovedmi.... je tudi dobra volja, ki jo včasih potrebujemo bolj od česarkoli.
Mesto kulture živi zimsko spanje kulture. Ker se nič ne sme in se nič ne da. Res? Očitno. Ali pa nam je vsem skupaj lepo tudi tako, da ne naredimo nič, da bi bili prešerno mesto. Da bi zapeli, zaplesali, prisluhnili in kaj lepega videli, je potreben trud, izvirnost.
Imamo lokalno televizijo in radijske programe. Imamo tehnične možnosti. Naj ponazorim s primerom: ves čas krize se pet družin med sabo srečuje - s kvizom! Vsakič sestavi vprašanja druga družina in potem je na vrsti srečanje pred računalniki. In je napeto, zabavno, enostavno in čisto zastonj. Bitnški kviz je zgodba, ki je morda podobna še čemu, kar se dogaja kje drugje. Ne vem, vem pa, da smo tisto uro ob nedeljah zvečer pač dali odgovor, da se da kaj narediti, da nismo kislih obrazov.
Nagradno vprašanje za kviz o kranjski kulturni puščavi v času virusa: zakaj?