Evforija. Skakalna. Kranjska. Peter Prevc v mestu, norija otrok in odraslih. Vemo zakaj: kolajne, pokali, zmage.
Polomija. Skakalna. Kranjska: na klubski strani skakalcev leto dni brez kake novice, klub v zimskem virusnem spanju - okoli nas pa planiška histerija. Pa je podlegel isti Peter. Ne bo ga na tekmi, ki je za vsakega našega skakalca edinstvena. Pošteno je priznal, da so drugi zdaj boljši.
Kranjski skakalec, ki ni Kranjčan pač doživlja usodo idola, ki so ga nosili na ramenih - zdaj bi ga marsikdo valjal v blatu. Ampak: saj smo to že doživeli, kajne? Še en kranjski skakalec, ki ni (bil) Kranjčan je doživel enako ali podobno usodo in pri tem zataval na temno stran, ki jo bo moral premagati sam. Osebne težave Trma pušča ob strani, a dodaja: v skakalni srenji mu niso znali pomagati, ga "zdraviti", reševati družino in še kaj. Ker tega niso dolžni, ker jih ne briga, kaj počne in kako razbija avtomobile ali pa mu jih vzame policija ali pa...
Peter Prevc je bil nekoč pojem uspeha. Danes je zvezda v zatonu, a kot človek je - na primer - športno in pošteno priznal tovarišem v ekipi: "Boljši ste!" To je veličina in sposobnost tistih, ki lahko imajo ali nimajo kolajn, a so ljudje.
Naj ne zveni čudno: ste spremljali histerijo ob smrti Maradone? Dobesedno si je vzel življenje. Bog stadiona z "božjo roko"? Ne, na koncu le človek, ki je imel (tudi politična in ne ravno sme všečna) stališča, svoj jaz. Ves svet ga je objokoval, a so se našli tudi redki, ki so opozorili, kako in zakaj je živel in umrl.
Ideali in idoli nas spremljajo vse življenje. Verjamemo jim in se razočarano odvrnemo proč. Šport je prizorišče kjer se rojevajo in izginjajo vsak dan, da bi mi dojeli in sprejeli: samo ljudje so. Neko stvar pač počno bolje, boljše, najboljše in kot to lupino odstraniš, so ljudje. Kot jaz in ti. Zato je danes Peter Prevc zame več vreden kot takrat, ko so se vsi hoteli slikati z njim. Ker je pokazal, da zna izgubiti.
Ker zmagovati znamop itak vsi....