Spodaj podpisani sem kot športni funkcionar "prilezel" iz tretje v drugo (na čuden način) ligo, iz druge v prvo (večkrat), a tudi "odletel" iz druge v tretjo (pa se na čuden način spet vrnil) pa iz prve v drugo ipd. itd. Ko me je dvojec Alenka Bratušek&Aleksander Čeferin hotel politično-nogometnu lustrirati, sem sprejel odgovornost. Kot tudi za vse vzpone in padce. Če delaš v športu, se naučiš izgubljati, ker zmagovati znamo itak vedno vsi.
Pomislite poniglavost dopustovanja neke ministrice, ki zdaj zbira račune med dopustom, da bi potem oprala svoje ravnanje. Odgovornost? Pomislite na ravnanje našega bivšega župana ob podpisovanju sumljivih pogodb, ko je imel že nogo med vrati za odhod! Odgovornost? Pa je primerov ohoho vsak dan: zlahka sprejmemo vse dobro kar nam prinaša ugled, sloves, funkcija, položaj, stolček...zelo težko pa tisto drugo plat, ko je treba sebi in drugim povedati, da imaš vsaj hrbtenico.
Pomislite: še danes vodi v drugo ligo izpadli klub z ogromnim dolgom za to odgovorni človek. Ki je poniknil po petih golih v kranjski mreži. Ki se je skril pred lastno odgovornostjo in tudi krivdo. Molk je zlato? Zanj že mogoče: plačo za vse tole napisano namreč gospod prejema in se trka po prsih o razvoju in napredku.
Imam srečo, da nisem nikdar živel od športa. A imam tudi smolo, da odgovornost zmorem sprejeti na pleča kot mi godi tudi vse dobro v življenju. Lepega dne sem bil vprašan, če bi odšel z delovnega mesta kjer sem bil 38 let. Šele, ko sem sprejel to odgovorno odločitev, sem dojel, kako prav sem ravnal. Ne zaradi evrov v denarnici, ne zaradi slave in slovesa, zaradi mene samega....
Želim, da bi semafor (0:5) bil dovolj, da bi ravnali ljudje odgovorno. In vem, da se skoraj zanesljivo motim.