Poznam ogromno ljudi, ki res krasno živijo s svojim okoljem. Ker se preprosto zmorejo sprijazniti in po drugi strani distancirati. Do vsega in vsakogar. Na misel jim ne pridejo bitke, če pa že, so pred sleherno preračunali, da jo bodo dobili.
Ali lahko nek državljan (pa čeprav novinar, ki ima vendarle malo več nekih vzvodov...) doseže, da predsednik vlade pokaže "čiste račune"? Težko: navadno se mu ne da v neke bitke kjer je izid negotov, posledice pa lahko..tudi boleče, moteče. Zakaj torej tri mesece od nekega direktorja javnega zavoda, ki ga tudi ja plačujem, terjam račune? Ker ne maram stranke, njenih vodilnih, predsednika vlade? Pritrdilni odgovor je možen, a je nepomemben: ključno je, ali računi so in kakšni?
Kaj torej stvari premika naprej: preračunljivost ali kaj drugega? Poznam res veliko mojih stanovskih sotrpinov, ki vse novinarsko življenje niso storili napake. Ker je bilo možnosti, da bi jo, malo ali nič. Ker je tudi ta poklic lahko dnevna obrt kjer nikdar ne greš "v živo meso" kot se reče. In preživiš mirno in te imajo radi in te cenijo in nisi moteč in...
Kaj pa stvari premika ali še bolje: kdo jih premika? Odgovor zase imam in zanjim stojim od nekdaj. Kljub napakam, ki jih storim in kljub porazom s katerimi živim, sem prepričan, da premikam stvari. Računi za dopust predsednika vlade, ki neprestano govori o vrednotah ipd., so zame izredno pomembni.
Tri mesece je čas, ko se račune lahko "ustvari" ali "uredi". Celo to mi bo pomenilo zmago. Poraz je samo v tem, dav tej bitki ena stran vztrajno beži z bojišča. In potem seveda ni premika. In se zaletavam v meglo.
Računi, ki jih vztrajno terja ustanova kamor jih je treba poslati, če država deluje, so torej odgovor na to, kaj premika stvari: zaletavanje vanje. Trmasto!