Priznam, da nisem veren. Od nekdaj pa se sprašujem, zakaj evangeličani pri nas nikdar ne sporočajo - na primer - opoziciji v politiki, kje ga lomi? Tudi pred letošnjim (državnim) praznikom, ko se spominjamo boja za naš jezik, knjige ipd., so se najprej pred dnevi oglasili katoliški škofje in se - milo rečeno - malo šli politiko. Potem pride praznik, ko so v središču pozornosti evangeličani, reformacija. Ste kdaj od njih slišali "dnevnopolitično sporočilo"? Jaz ga nisem. Zato mi je njihov način bližje, cerkve pa nobene ne čislam preveč. Vero, človekovo intimno doživljanje, pa je treba spoštovati, kajne? Kaj ima s tem odziv slovenskih šefov katoliške cerkve, ne vem . me pa prepričuje o njihovem poskusu, da bi vplivali name (pa čeprav nisem vernik) in na vse nas. Evangeličanski pristop mi je bližje, vera je nekako drugačna, bolj pristna. Manj je zlata in marmorja okoli njih in manj se pulijo za gozdove in pe kaj, kar "jim pripada" kot pravijo....

Danes pa je nek drugačen dan. Ne samo zaradi virusa in manjše histerije sveč in rož. Morda je korist vsega tega, da nas morda prisili v bolj oseben, intimen spomin. Ker je zame vedno bilo in bo dvomljivo, da se moram tistih, ki jih ni več, spominjati točno na en datum in na znan način "okrasitve grobov" ipd. Si predstavljate škandal, če bi kdo predlagal, da ves ta porabljeni denar (pa nimam nič proti tistim, ki od prvega novembra in porabe na ta dan živijo...) namenili vsako leto za nek drug namen. Za nekaj kar bi dobilo splošni pristanek vseh nas. Ob tem bi se prav vsak lahko spomnil na bližnje, ki jih ni več - le zunanji blišč bi odpadel. Seveda je zadeva "bogokletna", ker smo se ljudje sami odločili, da bomo praznovali dan spomina....Nič ni narobe z njim, z nami pa marsikaj.

Nočem na ta dan dražiti drugih z mislimi in teorijami o tem, kako se ne da zapovedati ne dneva spomina, ne ljubezni, ne prijateljstva. To pač pride in gre in težko ali nemogoče je ukazovati, na koga se boš spomnil in koga boš imel rad ipd. Za nas, ki smo še živi, ostaja želja, preprosta in jasna: da bi v življenju naredili toliko dobrega, da bi se nas zapomnili. Pa čeprav za en sam bežen hip na leto in ne na "zapovedani praznik".