Prešernovo mesto smo. Včasih tudi prešerno. Danes praznuje Kranj in mi z njim. Zanimivost je s praznikom: Slovenija slavi datum, ko je umrl pesnik. Umrl je v Kranju. A mi slavimo rojstni datum. Rodil se je v Vrbi, občina Žirovnica. Zmedeno, čudno, nenavadno?
Ni pomembno. Kranj svoj praznik v času virusa slavi drugače kot sicer kar je logično. Praznik naj bi bil dan, ko smo veseli, kajne? Pa smo res? Sploh znamo biti? Ali pa smo taki kot nas opiše Zoran Smiljanić, ki mu danes namenjamo "nalogo", da spregovori o sebi, umetnosti in vseh nas. Njegov opis Kranja v pogovoru je biserček zaradi katerega je bilo še kako prav, da smo ga povabili na Trmo (tudi mi malo pozno, a res iz srca...).
Ne bomo danes o politiki. Politikih. Napakah in vrlinah. Danes želimo vsem vam, da se zavedate svojega mesta in njegove vsebine. Da v njem in z njim radi živite. Da ste ponosni Kranjčanke in Kranjčani (velja za vse okoličane kamor sodim tudi sam). Malo tega ponosa ne škodi, ker mesto ne postane mesto kar tako ampak ga proslavijo meščani in zlasti vsebina tistega kar počno.
Lepo darilo so fotografije jutra v Kranju na dan 3.12.2020. Zapomnimo si te dni kot bitko z virusom. In premagajmo tudi tistega v nas: virus nergaštva in nezadovoljstva, virus foušije in pohlepa, virus nesposobnosti, da se veselimo dne, ki ima danes podnaslov: "praznik".
Kranj je moje mesto. Kranj je mesto trme. Trme?