Grešim(o). O tem ni dvoma. Vsak med nami in vsi skupaj. Določene grehe pokrije čas, drugih ne. Določeni grehi ostanejo nam na duši, z drugimi se ukvarja družba in/ali država. Zato ljudje sprejemamo neke norme in zato je pravna država tako dragocena.

Nekoč sem se šalil, da bi dve kaznilnici na Dobu napolnili v vsakem trenutku s športnimi funkcionarji in sam sem bil točno to. Samo ena ločnica je: ali si grešil za to, da je društvo (pre)živelo, ali si polnil svoj žep. Bil sem med najbolj preiskovanimi (davkarija, policija ipd.) zaradi svoje javne izpostavljenosti. To sem razumel in razumem. In končalo se je tako kot se je moralo, mirno sem šel spat in še grem. Pa ne, da sem brez greha ali grehov, kje pa....

Danes se soočamo s početjem častnega občana Kranja. Poudarek je na časti. Njegovo življenje je tako kot slehernikovo zagotovo polno grehov. Le da so eni zavržni. Ko jemlješ iz žepov svojih članov kot predsednik, je to zavržno. Ko jemlješ veteranom vojne za Slovenijo, umažeš podobo drugih (in svojo). Preprosto in jasno in nedvomno.

Gospoda o katerem teče beseda, poznam kot znanca. Srečeval sem se z njim kot novinar, bil deležen podatkov o njem kot uglednem, zaslužnem človeku, ki je postal moj častni (so)meščan. Do teh in takih priznanj imam sicer svoja osebna stališča in pomisleke, a izbor pred štirimi leti je bil sprejet z nekim splošnim molkom kot je to žal običajno.

Častne meščane predlagajo (tudi in predvsem) politične stranke. Tudi v tem primeru je bilo tako. Politika pač sklušpa "nagraditi njihove" in če je prag tolerance ustrezen, je to sprejeto. Kaj pa zdaj, ko je vsaj en predlagatelj naziva predlaganega izključil s (pri njih) dokazanimi grehi? Kaj zdaj čaka kranjska vodilna stranke? Da vse potihne?

Kranjski veterani še niso zbrali poguma, da bi pregnali strah pred njih samimi. Raje molčijo, ker ni lahko do tedaj prvega med enakimi pribiti na sramotilni steber. Pa sploh ne gre za to: človeško je razumeti, da so ga v nčednosti vodile osebne stiske, a to ne spremeni dejstva o zavržnosti njegovih dejanj.

Pometati pod preprogo zaslug taka dejanja, vrže slabo luč na tiste(ga), ki drži metlo s katero naj bi čistil, ne skrival. Pa saj mene osebno skuša onemogočiti ta ista oblast, ki naj bi bila nosilec demokracije !? Nočem posploševati, še manj pridigati - ampak: če je veterane strah javno očistiti same sebe, ni dobro. Ker so nekoč brez strahu pregnali okupatorja, kajne?

Zato mene ni strah napisatitake zgodbe. Ker bi bil strahopetec, če bi molčal. Me morda zato skušajo onemogočiti tisti, ki smo jih izvolili v demokratičnem Kranju na demokratičen način?

Miran Šubic, ki sem med vojno delal in nisem bil noben "heroj" ampak le del množice tistih, ki smo izvolili člastne meščane in njih predlagatelje tudi danes.

Bistrica pri Tržiču, junij 1991./foto Mirko Kunšič/