Če si prišel na naslovnico Stopa, si bil - slaven?! Pa še Bruce je bil pod mano...

Biti na televiziji = fetiš. Mnogi in zlasti mnoge bi si "žile rezali" za pojavnost na ekranu, Sam sem se tega lotil s "predigro": delal sem prispevke za Tednik (na primer o zapuščeni Planici...), obenem pa bil vedno tudi pol zamisli, idej. Ena je preko Nedeljskega dnevnika pristala v zelo gledanem terminu Nedeljskega poploldneva kjer smo iskali "slovenski naj" in našli - na primer -najstarejšega aktivnega voznika z devetimi križi in čez in zbiralca starih razglednic Zmaga Tančiča s katerim sva stik ohranila tudi kasneje. Ampak: potem je lepega dne prišlo povabilo, telefonski klic. Bil sem (o tem pa v nadaljevanjih teh zapisov) že kar znan "valovec" pa čeprav vedno in samo "honorarec". Radio je dejansko bil in bo moj "pravi medij" in nič ne bom lagal: še danes sem prepričan, da pred mikrofonom nisem nikoli "zmrznil", nastopanje v živo in vodenje oddaj v etru pa mi je bilo pisano na kožo. In tako je leta 1986 ali morda leto prej zazvonil telefon in na drugi strani je bil Branko Maksimovič, eden najbolj znanih in tudi pribljubljenih tv obrazov: "Če te zanima - takrat smo se skoraj res vsi tikali v znak kolegialnosti - te vabim v novo tv oddajo ob nedeljskih večerih! Vabim te zato, ker ocenjujem, da boš lahko nastopal v živo pred kamero!" Bil sem "paf", nikdar se nisem videl v kakem zabavnjaštvu, iskreno pa priznam vse življenje sprejeto "zajebancijo" kot del mojega človeškega nastopa in dojemanja sveta. Ko smo se dobili prvič, sem dojel, za kaj gre: moja sovoditeljica bo Tajda Lekše, drugi voditeljski par pa Barbara Jerman - Tiča in "valovec" Črt Kanoni. Ko smo zvedeli, da gre za zabavno oddajo kjer bo še vedno dovolj športa, a tudi glasbe in še česa, smo se vsi strinjali z izzivom. Prvi izziv je bil tudi šok svoje vrste: "Naslednji teden greste na Štajersko kjer boste dali mere za oblačila, ki jih boste nosili!" To pa le bil že dotik "glamurja" v še vedno trd(n)em socializmu in priznam, da me je malo razganjalo. Le kje so našli mene, ki nisem imel nobene veze in vezice, nobenega strica, nič. Le (dolg) jezik, za kakega lepotca pa mi je manjkalo veliko (ne samo višine manekenskih in drugih šarmerjev). No, kasneje me je vse minilo: cunje, ki sem jih nosil so bile od mojh kavbojk in podobnih oblačil kilomtere proč, počutil sem se kot klovn v rumenih in zelenih hlačah po meri. Ampak: odziv je bil pošasten - zdaj so se tudi meni nasmihali neznanci, deležen sem bil pogledov ob pitju kave v lokalu in podobnega stika s "slavo". Naj dodam, kako sem potem obračunal s televizijskimi oblačili in tistimi, ki so me vanje potisnili. Po kakem letu je denarja za oddajo Zdravo očitno zmanjkalo čeprav baje gledana je bila...In se je pojavil nov koncept kjer pa se nisem videl: bral naj bi napovedi prispevkov. Jok brate, odpade - to sem povedal takratni režiserki Zdrava, ki je bila soprogla najbolj slavnega šefa te-ve zabave tistih časov: "Si ti normalen, tega ne bi smel, zdaj si se onemogočil," so mi rekli stari prekaljeni televizijci. Meni res ni bilo mar, plačilo oddaje (porabil sem vedno celotno nedeljo za to in še kak dan zraven) ni bilo bajno. Potem je sledil "ukaz", da moramo vrniti oblačila, narejena po meri. No, tu sem pa pokazal rožičke: "Niti nisem prosil zanje, niti jih ne bom vrnil. Ker oblačila po mojih merah verjetno ne bodo za nikogar drugega....Torej?" Niso jih več verjali, obveljal sem za "težaka" in se v bistvu za vedno poslovil od slave televizijskega voditelja, kralja malih ekranov ipd. To me ni nikdar zanimalo, res ne. Sem pa še dolga leta zatem dobil rdečico na lica, če mi je kdo ob mojem časopisnem novinarstvu rekel: "Ja, saj vas se pa spomnim, ste bili na televiziji v tisti oddaji..." Ne boste verjeli, a imam pričo: zadnjič se mi je to zgodilo letos, slabih 40 let po televizijski epizodi mojega življenja! Tudi tokrat sem bil v zadregi pred človekom, ki ga verjetno nisem še nikdar videl, on pa me je "prepoznal". In še nekaj glede tega skoka pred kamere in pod luči in pred slovensko javnost: bili smo - mladi in neizkušeni - dobesedno vrženi v areno kot nekoč sužnji levom. K sreči je bila ob meni Tajda, perfekcionistka (kot je še danes) in sva vozila kot sva pač vozila - ona popolna mlada voditeljica, jaz površen epizodni televizijec. No, tudi s Tajdo se še kdaj srečava, tole pa je praktično edin "otipljiv" spomin na čas kaka štiri desetletja nazaj in na studio v tisti veliki stavbi... /aja: skoraj bil iz nečimrnosti napisal, da sem bil slaven kot Mario na tv zdaj ali Marjan v etru ob nedeljah zvečer nekoč - pa nisem...ker nisem nikdar niti pomislil na tv-slavo, ki je nisem maral.../