Priznam, da v tej zgodbi nisem objektiven. Sem pa prizadet, ker pred nami umira sto let star klub. Nogometna institucija v slovenskem prostoru. Sam sem v njem deloval vsaj petnajst let. Vsak dan. Ko sem odšel, se niti z eno samo besedo nisem vtikal v početje naslednikov, dokler...
Dokler me najprej predsednik kluba ni želel včlaniti v klub in mi je ustavno pravico zagotovila država z pravnomočno odločitvijo inšpekcije. Dokler mi niso prinesli (2016) osnutka pogodbe, ki sem jo takrat in jo danes proglašam kot škodljivo za klub in smrtno obsodbo Triglavu. Dokler se ni v klubu začelo in nadaljevalo grozljivo početje, ki sem ga prej izkoreninil: zavladal je klientelizem najhujše vrste. O kriminalu nočem pisati, še manj koga obsojati, a na koncu je bilo vse povedano na igrišču - izpad v drugo ligo je odkril, kako prav sem imel.
Danes je Triglav senca kluba, ki je serijsko dajal slovenskemu nogometu najbolj vidne igralce. Danes je po strokovni plati lupina s katero se igra tisti, ki je uspešno spodil vse, ki mu niso kimali. Danes je Triglav zdolžen do vratu in danes naj bi otroci kljub krizi z virusom plačali polno vadnino. Za kaj?
Ko sem leta 2020 (samo jaz sem vedel, da zgolj navidezno) kandidiral za predsednika, so me popljuvali vsi, ki so še danes v upravi kluba. Pa sem potrpel, ker sem uspel: odprla se je Pandorina skrinjica in iz nje je zasmrdelo po marsičem. Pa to niti ni več pomembno, ključno je nekaj drugega:
Triglav nam bo odmrl. Tukaj, pred nami. Predvsem nogometno, ker je izgubil ugled. Potem poslovno, ker je prezadolžen. Ne gre več za lumparije, ki so se zgodile. Gre za obstoj kluba. Ko bo zgrmel kot mnogi slovenski klubi pred njim, bo pot nazaj dolga - če sploh bo! Nisem vesel, da sem imel prav, kam pelje klub prejšnje vodstvo in operativci na poslovnem in športnem področju.
Triglav lahko rešimo samo tisti, ki nam klub kaj pomeni.